Ali vam delodajalec povrne dovolj stroškov za prehrano in potnih stroškov?
Zaradi visoke inflacije in visokih cen goriva v zadnjem času je povračilo stroškov prehrane in povračilo potnih stroškov, ki izhaja iz delovnega razmerja, postala zelo aktualna tema v delovnem pravu.
Nedavna sodba Vrhovnega sodišča je dala pojasnilo glede nekaterih povračil stroškov delavcem iz delovnega razmerja. Gre za pomembnejšo odločitev, ki pa lahko, če ni ustrezno analizirana, povzroči zmedo in zahtevke s strani delavcev, ki niso v celoti utemeljeni. Zato menimo, da je treba ustrezno analizo odločbe in oceno dejanskega stanja opraviti za vsak primer posebej.
Dejansko stanje
Spor, glede katerega je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča, se je nanašal na odpoved delovnega razmerja delavki, ki je delala kot pravna svetovalka v družbi, ki opravlja storitve pravnega svetovanja. Po prenehanju delovnega razmerja je delavka zahtevala plačilo nekaterih neizplačanih plačil iz delovnega razmerja, med drugim povračila stroškov za prehrano, potnih stroškov in dnevnic.
Zneski povračil stroškov so bili določeni v internem aktu, ki velja pri delodajalcu. Ti zneski so bili nižji od najvišjega neobdavčenega zneska, kot je urejen po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (»Uredba«). Delavka je trdila, da se delodajalec ne more sklicevati na svoj interni akt, temveč bi moral kot podlago za povračila uporabiti Uredbo. Poleg tega delodajalec, kar bo relevantno z razlago v nadaljevanju, ni trdil, da obstajajo primerljive kolektivne pogodbe dejavnosti.
Odločitev Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je obrazložilo, da je izhodišče za določitev višine povračil stroškov uporaba kolektivne pogodbe dejavnosti, ki velja za delodajalca. V primeru, ko kolektivne pogodbe dejavnosti ni, je treba upoštevati podzakonski akt, ki določa višino povračil stroškov.
Kljub zgoraj navedenemu je mogoče in se je tako izkazalo tudi v tem primeru, da ne obstajata ne kolektivna pogodba dejavnosti ne podzakonski akt, ki bi določal delovnopravno ureditev povračil stroškov. V takem primeru bi bila ustrezno uporabiti določbo primerljive kolektivne pogodbe, če ta obstaja ali jo je mogoče določiti v skladu z ustreznimi merili primerljivosti. Vrhovno sodišče se je na kratko dotaknilo tudi dokaznega bremena v zvezi s primerljivo kolektivno pogodbo, ki je na strani delodajalca.
Nazadnje, če primerljive kolektivne pogodbe ni, se lahko šteje, da se za določitev zneska povračil stroškov uporabljajo ustrezne določbe iz Uredbe. Vendar pri tem ne gre za neposredno uporabo Uredbe, kot je (v sprotni opombi) pojasnilo Vrhovno sodišče. Gre za uporabo določb večine drugih kolektivnih pogodb, ki se sklicujejo na znesek povračil stroškov (zlasti za povračilo stroškov prehrane), kot jih določa Uredba.
Nauk zgodbe
Zdi se, da je sodba prinesla nekaj zmede, saj se na prvi pogled zdi, da sodba napeljuje na neposredno uporabo Uredbe za vprašanje povračil stroškov, ki pripadajo zaposlenim. Vendar to ni nujno tako, kot je tudi FURS že opozoril v svojih smernicah za uporabo Uredbe. Pri obravnavi povračil, ki pripadajo zaposlenim je treba upoštevati naslednje korake:
- Ali obstaja veljavna kolektivna pogodba dejavnosti, ki določa zneske povračil stroškov?
- Če zgoraj navedeno ne velja, ali obstaja podzakonski akt, ki določa zneske povračil stroškov?
- Če nobena od zgornjih točk ne velja, ali obstaja primerljiva kolektivna pogodba, ki določa zneske povračil stroškov?
- In končno, če ne velja nič od zgornjega, kaj določa večina drugih kolektivnih pogodb kot znesek povračil stroškov?
Kljub temu lahko delodajalec še vedno določi zneske povračil stroškov v pravilniku ali pa se delavec in delodajalec dogovorita o zneskih povračil stroškov v pogodbi o zaposlitvi, če so ti zneski za delavca ugodnejši od zneska, ki velja glede na zgornje korake.
Če vas zanima več o veljavnih kolektivnih pogodbah dejavnosti, si oglejte tudi prispevek v zvezi z novo dolžnostjo delodajalcev – poročanjem o veljavnih kolektivnih pogodbah.
Imate kakšno vprašanje? Kliknite tukaj in se obrnite na nas.
