Kolektivne tožbe – novo sredstvo za zagotovitev spoštovanja pravil obnašanja na trgu?
Nekaj zadnjih aktivnosti potrošniške organizacije je bilo povezanih z domnevnimi nepravilnostmi v številnih ponudbah ponudnikov trgovalnih računov, ki so se razbohotile v posledici ukinitve registrskih računov pri KDD,. Ukrepi potrošniške organizacije so (tako kot ponavadi) zajemali javno opozarjanje in številne pozive državnim in nadzorstvenim institucijam na odpravo oz. sankcioniranje domnevnih nepravilnosti. Obenem pa smo pred časom lahko brali, da je na Ministrstvu za pravosodje v pripravi nov Zakon o kolektivnih tožbah, glede katerega si številni obetajo, da bo prinesel novo, učinkovitejše sredstvo za zagotovitev spoštovanja pravil obnašanja na trgu. Kaj nas torej čaka po sprejemu novega zakona?
Namen novega Zakona o kolektivnih tožbah naj bi bil v zagotovitvi učinkovitega sistema povračil v primeru množičnih oškodovanj (fizičnih ali pravnih oseb) ter v prevenciji – po pojasnilu predlagatelja naj bi odpravil težavo, da se potencialni kršitelj zaveda, da v primeru množičnega oškodovanja večina oškodovancev svojih zahtevkov pred sodiščem ne bo uveljavljala, skupna protipravno dosežena in obdržana korist pa bi bila za kršitelja lahko velika. Izhajajoč iz predpostavke, da naj bi bili oškodovanci v primerjavi s podjetjem – kršiteljem (predvsem finančno in pravno) šibkejši, predlog zakona v številnih pogledih odstopa od pravil postopka v »običajnih« civilnih postopkih.
Predlog zakona v grobem uvaja dve vrsti kolektivnih tožb: kolektivno odškodninsko tožbo in kolektivno opustitveno tožbo (slednjo pozna že Zakon o varstvu potrošnikov, vendar v praksi ta institut ni zaživel). Predlagatelj se je odločil za sistem »organizacijske tožbe« oz. »zastopniške kolektivne tožbe«, t.j. sistem, kjer posamezni potrošniki ali oškodovanci niso stranke postopka, temveč pravno varstvo v njihovo korist uveljavlja organizacija, ki mora ustrezati zakonsko določenim pogojem (med drugim mora ustrezati pogoju »reprezentativnosti«). Trenutni predlog zakona procesno legitimacijo za vložitev kolektivne tožbe daje tudi državnemu pravobranilcu (po novem državnemu odvetniku). Postopek je v grobem razdeljen na štiri faze: 1) fazo odobritve kolektivne tožbe, 2) fazo vključevanja (opt-in) ali izključevanja (opt-out) posameznikov iz učinka postopka, pri čemer predlagatelj, zaradi pasivnosti posameznikov (bojazni, da bodo posamezniki v premajhnem številu »poskrbeli« za svoje pravice s podajo izjave o tem, da želijo biti vključeni v učinek kolektivne tožbe), vsaj pri nizkih vrednostih posameznega zahtevka preferira uporabo načela izključitve, 3) fazo vsebinskega odločanja, ter 4) fazo izvršbe, ki bo v primeru, če bo sodišče določilo »agregatno« odškodnino (torej skupni znesek odškodnine, brez navedbe posameznih upravičencev) ali če bo določilo znesek, ki ga mora toženec plačati vsakomur, ki izkaže, da je član odškodovane skupine, zahtevala tudi imenovanje upravitelja kolektivne odškodnine.
Predlog zakona predvideva vložitev odgovora na tožbo s strani toženega podjetja že v fazi odobritve kolektivne tožbe, pri čemer vsebina odgovora na tožbo ni podrobneje določena (torej ali se v tej fazi odgovor na tožbo omeji samo na vprašanje dopustnosti kolektivne tožbe), prav tako ni določen oz. podaljšan rok za odgovor na tožbo, kot sicer velja v civilnih postopkih. Postopek po predlogu zakona je torej zasnovan tako, da zahteva aktivno udeležbo tožene stranke od samega začetka, pri čemer procesna ravnanja tožene stranke niso podrobneje normirana (za razliko od procesnih ravnanj tožeče stranke, ki jih poleg tega nadzira tudi samo sodišče). Predlog zakona namreč poudarja aktivno vlogo sodišča v korist oškodovancev – sodišče nadzira tožnika in lahko odloči tudi o zamenjavi tožnika z drugo pooblaščeno organizacijo, poleg tega je tožnik v procesnih dejanjih (kot je npr. priznanje dejstev, sprememba tožbe, itd.) omejen oz. zanje potrebuje soglasje sodišča, kar predstavlja pomemben odmik od temeljnih načel sodobnega civilnega postopka.
Kaj lahko torej pričakujemo po uveljavitvi novega Zakona o kolektivnih tožbah? Zagotovo bo nov zakon imel pomembne učinke na področju prevencije, in sicer na vseh področjih, ki je sistem kolektivnih tožb zajema (predmet kolektivnih tožb bodo lahko tudi zahtevki zaradi kršitev določb o prepovedi omejevalnih ravnanj iz Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, zahtevki, ki se nanašajo na kršitev pravil trgovanja na organiziranih trgih ter na prepovedana ravnanja zlorabe trga v skladu z zakonom, ki ureja trg finančnih instrumentov, ter delovnopravni zahtevki). Postopek po kolektivni tožbi je zasnovan tako, da je tehtnica procesne (ne)enakosti nagnjena v korist oškodovancev. Vložena kolektivna tožba se bo zaznamovala v register kolektivnih tožb, ki bo javen. Pri pripravi predloga zakona so bili v ospredju (le) interesi šibkejših oškodovancev, zaradi česar bo treba paziti, da se pri izvajanju zakona ne bo pretirano oz. neutemeljeno posegalo v pravice (in ugled) podjetij – domnevnih kršiteljev. Zaradi tega bo moralo toženo podjetje svojo obrambo dobro pripraviti predvsem oz. že v fazi pred odobritvijo kolektivne tožbe, zlasti na področjih, kjer so potrebna tudi specialna znanja s področja konkurenčnega prava ali pravil trgovanja na organiziranih trgih. Na strani potrošniških organizacij pa bi moral sodni postopek ostati ultima ratio sredstvo. Zlasti v času hitrega spreminjanja zakonodaje ali podnormiranosti določenega področja se namreč lahko izkaže, da je očitana nezakonitost posledica različnega tolmačenja zakonodaje (kot smo lahko brali tudi v zvezi očitanimi nepravilnostmi v ponudbah ponudnikov trgovalnih računov).
