Nič več sojenja za zaprtimi vrati

Sodišča svojo temeljno funkcijo, razreševanje sporov, praviloma opravljajo na javni glavni obravnavi oziroma po njej. Namen glavne obravnave je predvsem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zadeve zbere dokazno gradivo, ki bo kasneje podlaga za izdano sodbo, prav tako pa glavna obravnava pomeni prostor za ustno izmenjavo argumentov obeh strank. Poleg tega, recimo mu materialnega, pogleda na glavno obravnavo, ki prispeva predvsem k večji kvaliteti in pravilnosti izdanih sodb, pa ne gre spregledati tudi procesnega pogleda: ta glavne obravnave ne dojema zgolj kot sredstva za izvedbo dokazov, pač pa ga pojmuje kot temeljno človekovo pravico v demokratični družbi – za pravnike morda celo civilizacijski dosežek. Ne gre torej samo za to, da morajo sodišča glavno obravnavo opraviti, ker je to samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave (pravica do enakega varstva pravic), ampak so razlogi za izvedbo glavne obravnave širši. Sojenje na očeh javnosti je pomembno tudi zato, ker se s tem varuje družbo pred delovanjem sodišč v tajnosti in brez javnega nadzora. Na ta način je sojenje tudi bolj pregledno, vse to pa je predpogoj za zaupanje v delo sodne veje oblasti.

Prispevek je v celoti objavljen v Pravni praksi št. 37/2020, str. 3: https://www.pravnapraksa.si/literatura/L010Y2020V37P3N1