Odločanje skupščine o poslovodnih zadevah v enotirnem sistemu upravljanja delniške družbe
Odlomek iz monografije Delniška družba z enotirnim sistemom upravljanja – teorija, praksa in vzorci (dr. Anja Strojin Štampar, Domen Romih in dr. Krešimir Puharič); Nova Univerza, 2018, razdelek 7.2 , str. 194 – 198.
Pravna teorija je oblikovala argument v podporo stališču, da mora v enotirnem sistemu upravljanja skupščina prevzeti močnejšo in bolj aktivno vlogo pri upravljanju družbe.1 Ker v enotirnem sistemu upravljanja vlogo nadzornika in poslovodje opravlja isti organ, je funkcija nadzora oslabljena, zato morajo skupščina družbe oziroma delničarji prevzeti dodatne naloge. Z namenom vzpostavitve ustreznega sistema nadzora in uravnoteženja moči med organi družbe2 ima skupščina v enotirnem sistemu upravljanja možnost oblikovanja navodil in omejitev3 ter pridržka soglasja v večjem obsegu, kot je običajno v dvotirnem sistemu upravljanja. To izhaja tudi iz primerjalno-pravne analize (glej primere Italije, Francije, Združenega kraljestva in Skandinavije v 1. poglavju).4
Čeprav tudi v enotirnem sistemu upravljanja velja splošno določilo o pristojnosti skupščine, v katerem ZGD-1 določa, da skupščina ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov, razen če tega ne zahteva poslovodstvo samo (glej šesti odstavek 293. člena ZGD-1), pa ZGD-1 v petem odstavku 290. člena določa izjemo, in sicer da so izvršni direktorji pri opravljanju svojih nalog vezani na navodila in omejitve, ki jih postavlja skupščina družbe. Ta določba torej nakazuje, da lahko skupščina v enotirnem sistemu upravljanja proaktivno postavlja navodila in omejitve v zvezi z nalogami, ki jih izvršujejo izvršni direktorji. Pri tem ZGD-1 ne razlikuje med izvršnimi direktorji, ki so člani upravnega odbora, in tistimi, ki to niso; omejitve se na splošno nanašajo na »opravljanje nalog«.5
Na podlagi gramatikalne razlage petega odstavka 290. člena ZGD-1 bi lahko sklenili, da lahko skupščina postavlja navodila in omejitve le v tistem delu poslovodnih odločitev, ki so v pristojnosti izvršnih direktorjev, ne pa tudi upravnega odbora. To je nekoliko neobičajno, saj gre za manj pomembna, operativna poslovodna dela oziroma tekoče posle. Bolj pričakovana bi bila vloga skupščine pri pomembnejših poslovodnih odločitvah. ZGD-1 ne določa izrecno, da bi bil na navodila in omejitve vezan tudi upravni odbor, hkrati pa ZGD-1 ne določa, da upravni odbor vodi družbo samostojno in na lastno odgovornost. Upoštevaje potrebo po uravnoteženju moči organov družbe in pristojnosti skupščine v izvorni jurisdikciji enotirnega sistema upravljanja (ter drugih evropskih pravnih redih s tradicijo enotirnega sistema upravljanja delniških družb), kakor tudi odprto zakonsko besedilo ZGD-1, lahko zakonsko določbo petega odstavka 290. člena ZGD-1 razlagamo širše, in sicer tako, da skupščina lahko oblikuje navodila in omejitve k posameznim ali vrsti poslov za upravni odbor in izvršne direktorje, npr. s statutarnimi določbami o soglasju skupščine k določenim vrstam poslov (glej primer Italije). Delničarji tako pridobijo močnejšo vlogo pri vodenju družbe, vendar pa morajo ob upoštevanju deležniške teorije podjetja (glej 9. poglavje, razdelek 9.1.2.4.3) upoštevati tudi interese drugih deležnikov. Takšno stališče je v skladu z doslednim razlikovanjem med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja.6 Ker torej ZGD-1 vpliva skupščine ne ureja jasno in celovito, ga je treba določiti s statutom družbe (drugi odstavek 183. člena ZGD-1), npr. z določitvijo vrste poslov, h katerim mora podati soglasje skupščina.7
Skupščina lahko odloča o poslovodnih vprašanjih tudi v primeru, ko mora k odločitvi podati soglasje upravni odbor, pa ga je le-ta zavrnil (peti odstavek 281. člena ZGD-1). Iz navedene določbe ne izhaja jasno, kdo lahko skupščino zaprosi za soglasje: upravni odbor ali izvršni direktor. Uprava namreč vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost, kar pa ne velja za izvršne direktorje. Le-ti imajo podrejen položaj upravnemu odboru, zato je pravno nelogično, da bi lahko poslovodna vprašanja neposredno naslavljali na skupščino družbe. Poleg tega izvršni direktor v enotirnem sistemu upravljanja ne šteje za poslovodni organ, ampak le upravni odbor (10. člen ZGD-1). Smiselna uporaba citiranega določila torej odkazuje na razumevanje, da za soglasje skupščine lahko zaprosi le upravni odbor.
Zakonsko določilo, da skupščina lahko postavlja navodila in omejitve (peti odstavek 290. člena ZGD-1), je mogoče razumeti tudi v smislu aktivne vloge skupščine pri odločanju o soglasju k poslovodnim odločitvam na podlagi šestega odstavka 293. člena ZGD-1. Skupščina daje navodila izvršnim direktorjem in upravnemu odboru posredno z oblikovanjem statutarnih določb in neposredno s sklepi. Drugače kot v primeru dvotirnega sistema upravljanja lahko tako skupščina ob odločanju o soglasju k poslovodni odločitvi vanjo aktivno poseže z oblikovanjem navodil, kako naj se posel izvede. Prav tako je dopustno, da skupščina družbe samoiniciativno poda navodila za sklenitev določenega posla.8
Čeprav ZGD-1 delničarjem ne nalaga ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pa bi moral večinski delničar v primeru sprejemanja poslovodnih odločitev ravnati prav s takšno poklicno skrbnostjo, saj ZGD-1 predpisuje tudi odškodninsko odgovornost delničarja, ki s svojim vplivom pripravi organe družbe, da izvršijo poslovodno odločitev v škodo družbe in njenih delničarjev (glej 264. člen ZGD-1 in razdelek 8.1.3.4 Skupščina kot navodilodajalec). Ker ima odločitev skupščine učinek privolitve oškodovanca (volenti non fit inuria), je zaradi varstva interesov manjšinskih delničarjev tudi takšno odločitev treba sprejeti s strokovno presojo.
Skupščina ima močnejši tudi posreden vpliv na poslovodenje, saj imenuje člane upravnega odbora, ki je tudi poslovodni organ.9 Z odpoklicem člana upravnega odbora, ki je imenovan tudi za izvršnega direktorja, ga skupščina odpokliče tudi kot izvršnega direktorja, s čimer lahko vpliva na njegovo delo.
Primerjalno-pravna analiza kaže različne prakse »vplivanja skupščine« na poslovodne odločitve. V Združenem kraljestvu lahko načeloma skupščina kadar koli sklene, da poslovodstvo nekaj stori ali nameravano poslovodno dejanje opusti (glej razdelek 1.3.3 Skupščina), v Italiji pa se vpliv skupščine izvaja prek statutarne določitve poslovodnih odločitev, h katerim mora podati soglasje skupščina.10
Na zasedanju skupščine družbe delničarji izvršujejo svojo pravico do obveščenosti (305. člen ZGD-1), pojasnila pa jim je kot poslovodni organ dolžan dajati upravni odbor, ki lahko za odgovore pooblasti svojega člana, ki je imenovan za izvršnega direktorja. Upravni odbor ima kot poslovodni organ tudi dolžnost sodelovanja na skupščini, poročanja in pojasnjevanja. Skupščina odloča o podelitvi razrešnice le članom upravnega odbora, ne pa tudi izvršnim direktorjem. To izhaja iz zakonske določbe,11 ki odločanje o razrešnici predpisuje le za organe vodenja in nadzora, med katere pa na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 253. člena ZGD-1 ne sodijo tudi izvršni direktorji. O podelitvi razrešnice izvršnemu direktorju bo skupščina odločala le, če je tudi član upravnega odbora.
Nadzorstvena vloga skupščine v praksi
Raziskava o izvajanju enotirnega sistema v praksi je pokazala, da skupščina v enotirnem sistemu upravljanja pogosto sprejema letno poročilo, redko pa uporablja pridržek soglasja kot instrument nadzora nad delovanjem upravnega odbora in izvršnih direktorjev (Slika).
Slika: Pristojnosti skupščine
Vir: Raziskava o enotirnem sistemu upravljanja v RS (Strojin Štampar, 2017b, str. 51)
V družbah z enotirnim sistemom upravljanja daje skupščina delničarjev soglasje k naslednjim poslovodnim odločitvam oziroma notranjim aktom:
- sprejem najpomembnejših aktov družbe, na primer dolgoročna strategija ali strateški načrt družbe,
- sprejem letnega poslovno-finančnega načrta,
- sprejem najpomembnejših pravilnikov,
- potrditev določenih vrst poslov in
- potrditev poslov nad določeno vrednostjo.
Skupščina delničarjev se le v redkih primerih redno obdobno seznanja s poslovanjem družbe, kar pomeni aktivno izvajanje nadzorstvene funkcije nad poslovanjem družbe. Izsledki raziskave kažejo, da delničarji (še) ne izkoriščajo možnosti za aktivnejšo nadzorno funkcijo skupščine v večjem obsegu, kar se odraža tudi v pogostosti zasedanja skupščine, ki praviloma zaseda le enkrat letno, v izjemnih primerih pa tudi večkrat.
1. Glej Podgorelec, v: Kocbek et al., 2010, str. 357. Tako navajata tudi Kalss in Greda, ki povzemata tudi različne evropske pravne ureditve in avtorje; v: Kalss, Hügel, 2004, str. 468.
2. Podgorelec, ibidem.
3. ZGD-1, 290. člen, peti odstavek.
4. Po francoskem, angleškem in italijanskem pravu lahko skupščina sprejema poslovodne odločitve. Tudi v španskem in švedskem pravu lahko skupščina v poslovodenje posega z navodili ali pridržkom soglasja. Glej Kalss in Greda, v: Kalss, Hügel, 2004, str. 468.
5. Podobno določbo ima tudi nemški SEAG v drugem odstavku 44. člena.
6. Takšno tolmačenje podpira tudi Podgorelec, drugi slovenski korporacijsko-pravni teoretiki pa se do tega vprašanja ne opredeljujejo. Podgorelec, v: Kocbek et al., 2010, str. 358.
7. Tako tudi Podgorelec, ibidem.
8. Tak pristop je zavzela tudi Vlada RS kot skupščina DUTB, ko je upravnemu odboru DUTB naložila prenos določenih terjatev do družbe Sava, d. d., na KAD in SDH (glej zapisnik skupščine DUTB z dne 1. 2. 2016, vpisan v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, opr. št. Srg 2016/4565, ID objave v AJPES: 2543040).
9. Tudi Prelič, Prostor, 2009, str. 174.
10. Države s tradicionalnim enotirnim sistemom upravljanja (Italija, Francija, Združeno kraljestvo) se uvrščajo med države z najmočnejšim vplivom delničarjev na vodenje družbe in z najmanjšo stopnjo samostojnosti poslovodstva (upoštevaje pravico do odpoklica poslovodstva brez utemeljenega razloga). Podrobneje Gerner-Beuerle, Paech, Schuster, 2013, str. 21–29.
11. Glej četrto alinejo prvega odstavka 293. člena ZGD-1 in drugi odstavek 294. člena ZGD-1.
