ZJN-3 ne vsebuje definicije poslovne skrivnosti, zato se uporablja definicija iz ZPosS. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Člen 35 ZJN-3 naročniku nalaga, da ne sme razkriti informacij, ki mu jih gospodarski subjekt predloži in označi kot poslovno skrivnost. Naročnik ni dolžan preverjati, ali je morda poslovna skrivnost podatek, ki ga ponudnik ni označil kot poslovno skrivnost. Vedno so javni tisti podatki, ki jih neizbrani ponudniki potrebujejo zato, da lahko preverijo, ali je odločitev naročnika o oddaji naročila zakonita. Tudi če je ponudnik katerega od navedenih podatkov označil kot poslovno skrivnost, je naročnik ne sme ohraniti kot tajno in jo je dolžan razkriti.
Varstvo poslovne skrivnosti je zagotovljeno v vseh fazah postopka javnega naročanja. V zgodnejših fazah je načeloma večji poudarek na zaupnosti, v kasnejših fazah pa je omogočen širši dostop do podatkov.
S poslovnimi skrivnostmi se tekom celotnega postopka javnega naročanja in tudi po pravnomočnem zaključku ne sme seznaniti nihče drug kot naročnik in Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM).
V praksi je pogosto sporno vprašanje referenc – naročnik lahko zahteva, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje za izvedbo javnega naročila, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil, pri čemer pa ni nujno, da so naročniki iz prejšnjih poslov naklonjeni razkritju obstoja in podatkov o naročilu. So reference lahko označene kot poslovna skrivnost, čeprav lahko vplivajo na razvrstitev ponudb? Odgovor najdete v članku v Pravni praksi.
Članek odvetnika Boruta Leskovca je bil objavljen v Pravni praksi, št. 2019/33, str. 6-8[1].