Tanka meja med zakonitim in nezakonitim davčnim ravnanjem

Se spomnite, kako je decembra 2004 poraslo število transakcij s prodajo vrednostnih papirjev, katerih imetniki so bile fizične osebe že več kot 3 leta? S 1. januarjem 2005 je namreč začela veljati nova ureditev, ki velja še danes in ne omogoča več oprostitve plačila davkov od kapitalskih dobičkov od odsvojitve vrednostnih papirjev po treh letih imetništva, temveč šele po 20 letih. Posledica sprejetih novosti je bila, da so se tik pred spremembo zakonodaje vnovčevali neobdavčeni dobički.

Prepričan sem, da je tedaj le redko kdo razišljal o pojmu davčnega planiranja, na katerega v zadnjem času pogosto opozarjata finančna uprava in tožilstvo, ki s skupnimi aktivnostmi povečujeta nadzor oziroma pregon na področju davčnih zatajitev. Prodaje vrednostnih papirjev so se ob koncu leta 2004 vršile kot po tekočem traku in zdelo se je, da so odločitve posameznikov družbeno sprejemljive, moralne in zakonite. Nekaj let kasneje je finančna uprava v postopkih nadzora odločila nasprotno in zavzela stališče, da so bile posamezne prodaje navidezne, ker naj bi bil njihov izključni cilj pridobivanje davčnih ugodnosti in naj bi posamezniki imeli namen prodati delnice pred letom 2005 zgolj iz razloga, da jim kasneje ne bi bilo potrebno plačevati davkov. Zadeve so bile v nadaljevanju predane tožilstvu, ki nadaljuje kazenski pregon v teh zadevah.

Vse prodaje vrednostnih papirjev iz zgoraj nevedenega obdobja pa niso bile opredeljene kot davčno nezakonite, zato se je pomembno vprašati, kaj je ločilo zakonita ravnanja od nezakonitih, predvsem ob predpostavki, da je bil osnovni nagib davčni zavezancev v vseh primerih podoben.

S podobnimi vprašanji se srečujemo ob vsakokratni spremembi davčnih predpisov, primeroma tudi ob pravkar uveljavljenih spremembah, ki nekatere davčne zavezance silijo v amortizacijo dobrega imena, a jim hkrati ne dovolijo, da bi za te odhodke zmanjševali davčno osnovo za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Rešitev se morda lahko najde v slabitvi dobrega imena, saj se odhodki iz slabitev (za razliko od odhodkov iz amortizacije) štejejo za davčno priznan odhodek. Pred slabitvijo bi bilo potrebno pridobiti cenitev strokovno usposobljene osebe, na podlagi katere bi se ugotovilo, če se je vrednost dobrega imena dejansko zmanjšala in so izpolnjene predpostavke za njegovo slabitev. Oceno dobrega imena mora pripraviti ustrezno strokovno usposobljena oseba, ki mora posebno pozornost nameniti metodologiji in vhodnim podatkom, ki se uporabijo v postopku cenitve. Pripravljena mora biti na pregleden in razumljiv način, saj se davčna tveganja s tem zmanjšujejo. Bolj kot je kakovostna cenitev, manj je tveganja, da bi davčni organ dvomil v novo določeno vrednost in višino izkazanih odhodkov.

Po črki predpisov je slabitev dobrega imena zagotovo dopustna, vendar se lahko kaj hitro pojavi vprašanje, če je slabitev potrebna ravno sedaj, ko je prišlo do sprememb davčnih predpisov. Zagotovo te možnosti davčim zavezancem ni mogoče a priori odreči iz razloga, ker bi le ta sovpadla ravno s spremenjeno davčno zakonodajo, a takšno ravnanje lahko poveča davčno tveganje, zato je potrebno pred odločitvijo presoditi okoliščine vsakokratnega primera. Ni dovolj, da se ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji po črki zakona, temveč je potrebno preveriti tudi, če je slabitev pripoznana skladno z namenom predpisov.

Z davčnega vidika je pomembno, da so učinki obdavčitve vezani na ekonomske razloge, saj je v okviru davčnih predpisov potrebno veliko bolj skrbno presojati nagibe, motive in namen, ki posameznega davčnega zavezanca vodi k sprejemu poslovnih odločitev, kot to velja na ostalih pravnih področjih. To v praksi pomeni, da se morajo davčni učinki generalno odražati kot posledica poslovnih dogodkov in ne obratno, da bi bili poslovni dogodki posledica davčnih učinkov, ki se želijo doseči. Zato je pomembno, da tudi za slabitev dobrega imena obstajajo tehtni gospodarski razlogi in da slabitev ni namenjena predvsem pridobivanju davčnih ugodnosti. V slednjem primeru z davčnega vidika ne bi bila dopustna.

Za odločitev o tem, ali je davčni zavezanec zakonito slabil dobro ime, pa včasih ne bo dovolj, da izpolni vse zakonske pogoje, temveč bo moral prepričljivo predstaviti argumente tudi davčnemu organu. Postopki davčnega nadzora so vse bolj zahtevni. Deloma iz razloga, ker so predmet presoje vse bolj zahtevne transakcije, ki zahtevajo strokovno in ažurno sodelovanje z davčnim organom, deloma pa zato, ker je Vrhovno sodišče RS že večkrat odločilo, da je breme dokazovanja predvsem na strani davčnega zavezanca. Z uvedenimi spremembami v davčnem postopku se bo zmanjšalo še jamstvo pravic zavezancev. Gre za spremembe, ki se v teoriji morda ne zdijo pomembne, vendar lahko v praksi pomembno vplivajo na davčno presojo nadzorovanih transakcij, zato se je potrebno zavedati njihovih posledic.

Za davčni inšpekcijski postopek je kar nekaj let veljalo, da se je ob zaključku izvedel zaključni razgovor, v katerem je inšpektor seznanil davčnega zavezanca z ugotovitvami, ki so vpivale na njegove obveznosti. Po zaključnem razgovoru je zavezanec pogosto imel možnost, da poda dodatna pojasnila in dokaze, ki so lahko spremenili odločitev davčnega organa. Zaključni razgovor je kasneje nadomestila pisna seznanitev, ki se sedaj ukinja.

Po novem boste prepuščeni volji inšpektorja, ki vas je v skladu z vašo pravico do informacij sicer dolžan redno seznanjati z vsemi ugotovitvami, a temu v praksi ni vedno tako. Zaslediti je mogoče primere, ko davčni zavezanec vse do zaključka postopka ni seznanjen z ugotovljenimi nepravilnostmi in zato tudi ne more predložiti listin in drugih dokazov, ki bi morebiti lahko vplivali na presojo. Dokaze lahko zaradi navedenih razlogov predloži šele v pripombah na zapisnik, a se le ti upoštevajo zgolj v primeru, če davčni zavezanec uspe dokazati, da jih iz objektivnih razlogov ni mogel predložiti že pred iztekom postopka.

Dokazovanje opisanih dejstev je lahko zelo zahtevno, zato je priporočljivo, da davčni zavezanec redno in skrbno spremlja delo inšpektorja ter od njega vsakodnevno zahteva, da ga – lahko tudi preko elektronske pošte – seznanja o ugotovitvah, ki bi bile lahko pomembne za obdavčitev. O tem se ne bodo delali uradni zapisniki, zato se pojavlja vprašanje, kako naj zavezanci v primerih nepravilnosti zavarujejo svoje pravice. Bodo primorani snemati razgovore z inšpektorji? Upam, da bo finančna uprava prepoznala to problematiko in ne bo prihajalo do situacij, kot v enem izmed bolj zahtevnih primerov, ko je tožilec v kazenskem postopku predlagal izločitev posnetkov iz razloga, ker naj bi davčni zavezanec nezakonito snemal razgovor z inšpektorjem, to je uradno osebo.