Kaj, če državna pomoč (tujemu) konkurentu povzroči vašemu podjetju škodo?
V preteklih dnevih smo lahko prebrali, da je v že tako burno razpravo o ureditvi lekarniške dejavnosti v Sloveniji, ki jo je sprožil predlog novega zakona o lekarniški dejavnosti, posegla še Evropska komisija (Komisija) zaradi domnevnih državnih pomoči javnim lekarniškim zavodom.
Komisija je od države zahtevala pojasnila o obstoječi ureditvi lekarniške dejavnosti, ki rezultira v de facto neenaki obdavčitvi javnih zavodov in zasebnih lekarnarjev koncesionarjev, čeprav oboji opravljajo identično dejavnost. Prvi so kot pravne osebe obdavčeni po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb s 17-odstotno davčno stopnjo, in sicer le za dohodke iz opravljanja pridobitne dejavnosti (npr. iz preskrbe s sredstvi za nego in drugimi sredstvi za varovanje zdravja, ne pa tudi iz preskrbe z zdravili). Druge država obdavčuje po Zakonu o dohodnini in njegovih progresivnih davčnih stopnjah do 50 %, in to za dohodke iz vseh dejavnosti, ki jih lahko opravljajo lekarne. Izvirni razlog za to razlikovanje sicer niso davčni predpisi, ampak Zakon o lekarniški dejavnosti (ZLD). ZLD namreč določa, da se koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti lahko podeli (le) posamezniku, ki izpolnjuje določene pogoje po ZLD, torej fizični osebi, ne pa tudi pravni osebi poljubne statusnopravne oblike. Ker je lekarnar koncesionar po ZLD nujno fizična oseba, je posledično kot fizična oseba podvržen Zakonu o dohodnini kot sistemskemu zakonu obdavčevanja dohodkov fizičnih oseb. Presoja ustavnosti ZLD-ja zaradi (med drugim) ugodnejše obdavčitve javnih zavodov je bila sicer že predlagana, a se ji je leta 2008 Ustavno sodišče izognilo, ker naj ZLD ne bi urejal obdavčenja lekarniške dejavnosti.
Zanimivo bo spremljati nadaljnji razvoj postopka pred Komisijo, saj menim, da ima opisana ureditev vsaj nekatere elemente državne pomoči v smislu člena 107 Pogodbe o delovanju EU (PDEU) v korist javnim lekarniškim zavodom.
Tematika državnih pomoči je v Sloveniji sicer aktualna že zaradi velikega obsega državnega lastništva nad podjetji in poudarjenega »nacionalnega interesa«, zlasti v primeru reševanja podjetij v težavah. Podobne težnje niso tuje niti drugim državam članicam EU, tako da so podjetja v Sloveniji lahko oškodovana tudi zaradi državnih pomoči, danim njihovim konkurentom iz tujine. V tem kontekstu je še posebej tehtno vprašanje pravnih možnosti, na voljo podjetju, prizadetemu zaradi izkrivljanja konkurence, ki ga povzroči država z državnimi pomočmi.
Eno od sredstev je pritožba konkurenta na Komisijo. Komisija je v primeru lekarniške dejavnosti pojasnila države npr. zahtevala (tudi) na podlagi pritožbe lekarnarja koncesionarja.
Pravo prizadetim podjetjem nudi nekatera potencialno učinkovita pravna sredstva tudi pred nacionalnimi sodišči. Teh sredstev podjetja v Sloveniji doslej niso izkoriščala, zato velja predstaviti dve potencialno najuporabnejši. Z njima lahko podjetja – neodvisno od ravnanja Komisije – preprečijo izkrivljanje konkurence na trgu v primerih, ko država izvede ukrep pomoči nezakonito. Pomoč je dodeljena nezakonito, če je država predhodno ne priglasi Komisiji (čeprav bi jo morala) in izvedbe oziroma izplačila pomoči ne odloži do odločitve Komisije o združljivosti pomoči z notranjim trgom. Do pozitivne odločitve Komisije tako velja t. i. obveznost mirovanja oziroma odložitve izvedbe ukrepa pomoči (člen 108(3) PDEU).
Če je ukrep pomoči napovedan, a še ni izveden, obstaja pa nevarnost, da bo država pomoč dodelila pred odločbo Komisije o združljivosti pomoči (kar se večkrat zgodi zlasti ob reševanju podjetij v težavah), potencialno prizadeto podjetje preuranjeno dodelitev pomoči lahko v celoti prepreči z zahtevkom pred nacionalnim sodiščem. V takšnem primeru mora prizadeto podjetje proti državi vložiti zahtevek na podlagi člena 108(3) PDEU, v katerem mora dokazati, da je sporni ukrep priglasljiva državna pomoč, in zahtevati, da se ne izvede, vse dokler ga Komisija ne odobri kot združljive pomoči.
Pogosteje pa se zgodi, da država že izvede ukrep pomoči, ki bi ga bila dolžna predhodno priglasiti Komisiji. Tudi v tem scenariju prizadeto podjetje pred nacionalnim sodiščem lahko doseže (vsaj začasno) odpravo izkrivljanja konkurence. Od sodišča namreč lahko zahteva, da naloži (začasno) izterjavo nezakonite pomoči od upravičenca. V sodni praksi Sodišča EU je tudi sprejeto stališče, da je dolžno nacionalno sodišče načeloma naložiti (začasno) vračilo že izplačane pomoči, potem ko je Komisija začela postopek formalne preiskave, čeprav Komisija po njenem zaključku lahko odloči, da je pomoč združljiva z notranjim trgom.
Podjetje, ki utrpi škodo zaradi nezakonite in/ali nezdružljive državne pomoči konkurentu, pa ima še eno možnost: od države, ki je z dodelitvijo državne pomoči ravnala protipravno, lahko zahteva odškodnino. Seveda se bo ob tem srečalo z vrsto problemov, predvsem z dokazovanjem vzročne zveze med državno pomočjo, dodeljeno konkurentu, in škodo, ki jo zatrjuje, pa tudi z dokazovanjem višine škode. Vendar pa t. i. zasebno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava z odškodninskimi zahtevki proti kršiteljem (in v primeru nedovoljenih državnih pomoči je kršitelj država) dobiva v pravu EU vse pomembnejšo vlogo. Če bodo lekarnarji koncesionarji uspeli dokazati, da sistem koncesij, kakršnega imamo v Sloveniji, zaradi razlik v obdavčitvi, predstavlja nezakonito nezdružljivo državno pomoč javnim lekarniškim zavodom, jim to vsaj teoretično odpira pot za povrnitev škode.
V primerih domnevnega izkrivljanja konkurence s strani države je torej rešitev iskati tudi v preučitvi skladnosti ravnanja države s predpisi o državnih pomočeh in uveljavljanju pravnih sredstev, ki jih imajo prizadeti konkurenti. Lekarnarji koncesionarji so se opogumili – jim sledi še kdo?
