15.9.2020
TMT
> Informacijska tehnologija, mediji in elektronske komunikacije

Novi Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) je na poti – kaj to pomeni za Viber, WhatsApp, Zoom in druge internetne komunikacijske storitve?

Pred kratkim (28. 8. 2020) je Ministrstvo za javno upravo objavilo osnutek predloga novega Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), ki bo nadomestil trenutno veljavni ZEKom-1 in v slovenski pravni red prenesel Direktivo (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (angl. European Electronic Communications Code ali EECC), ki je nadomestila štiri direktive dosedanjega regulativnega okvira za področje elektronskih komunikacij (t.i. Direktivo o dostopu, Direktivo o odobritvi, Okvirno direktivo in Direktivo o univerzalni storitvi). Rok za prenos EECC poteče 21. 12. 2020, osnutek predloga ZEKom-2 pa bo v javni obravnavi do 15. 10. 2020.

Ena pomembnejših novosti, ki jih prinašata EECC in osnutek predloga ZEKom-2, je sprememba v režimu pravnega urejanja t.i. OTT (angl. over-the-top) storitev, o katerih sem pred časom že pisal (https://www.jadek-pensa.si/facebook-viber-youtube-netflix-kmalu-predmet-strozje-regulacije/), pa tudi nekaterih drugih komunikacijskih storitev, kot so storitve komunikacije med stroji oz. napravami, ki so temelj interneta stvari (angl. machine-to-machine oz. M2M komunikacije). Z namenom diferenciacije regulativnih režimov za posamezne vrste storitev se predvideva nova opredelitev pojma »elektronske komunikacijske storitve«, ki po novem obsega tri vrste storitev, ki se izvajajo prek elektronskih komunikacijskih omrežij in ki se lahko deloma pokrivajo, in sicer:

  • storitev dostopa do interneta,
  • medosebne komunikacijske storitve in
  • storitve, ki obsegajo v celoti ali pretežno prenos signalov.

Storitev dostopa do interneta je že opredeljena v Uredbi 2015/2120/EU kot javno dostopna elektronska komunikacijska storitev, ki omogoča dostop do interneta in s tem povezljivost s tako rekoč vsemi končnimi točkami interneta, ne glede na uporabljeno omrežno tehnologijo in terminalsko opremo.

Storitve, ki obsegajo v celoti ali pretežno prenos signalov, so npr. storitve prenosa, ki se uporabljajo za opravljanje storitev stroj–stroj (M2M) in za radiodifuzijo (ne gre torej za storitve, namenjene interaktivni komunikaciji med osebami).

Z vidika OTT komunikacijskih storitev pa bo relevantna zlasti opredelitev medosebnih komunikacijskih storitev. Pri medosebnih komunikacijskih storitvah gre za storitve, ki omogočajo medosebno in interaktivno izmenjavo informacij, obsegajo pa storitve, kot so tradicionalni govorni klici med dvema posameznikoma, pa tudi vse vrste elektronske pošte, storitve sporočanja in skupinski klepet.

Medosebne komunikacijske storitve obsegajo samo komunikacijo med omejenim (določnim) številom končnih uporabnikov, ki jih izbere pobudnik komunikacije. Interaktivna komunikacija vključuje možnost, da prejemnik informacij odgovori. Storitve, ki ne ustrezajo tem značilnostim, kot so na primer linearna radiodifuzija, video na zahtevo, spletna mesta, družabna omrežja, blogi ali izmenjava informacij med napravami (M2M komunikacije), se ne bi smele šteti za medosebne komunikacijske storitve.

Iz uvodne izjave 17 EECC izhaja, da se v izjemnih okoliščinah kot medosebne komunikacijske storitve ne bi smele šteti storitve, pri katerih je možnost medosebne in interaktivne komunikacije manj pomembna in zgolj spremljevalna funkcija druge storitve in se iz objektivnih tehničnih razlogov ne more uporabljati brez navedene glavne storitve, njena vključitev v storitev pa ni namenjena izogibanju pravilom, ki urejajo elektronske komunikacijske storitve. Kot elementa za izvzetje iz opredelitve bi se morala izraza »manj pomembna« in »zgolj spremljevalna« razlagati ozko in z objektivnega vidika končnega uporabnika. Funkcija medosebne komunikacije bi lahko veljala za manj pomembno, kadar je za končnega uporabnika objektivno malo uporabna in kadar jo končni uporabniki dejansko komajda uporabljajo. Primer funkcije, ki bi jo lahko smatrali izven okvira opredelitve medosebnih komunikacijskih storitev, bi lahko načeloma bili komunikacijski kanali pri spletnih igrah, in sicer glede na funkcije komunikacijskega mehanizma storitve.

Medosebne komunikacijske storitve se naprej delijo v dve kategoriji glede na to, ali komunikacija poteka z uporabo številk ali brez njih:

  • medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke: gre za medosebne komunikacijske storitve, ki se povezujejo ali omogočajo komunikacijo z elementi oštevilčenja, dodeljenimi na podlagi določb ZEKom-2 o oštevilčenju, in sicer s številko ali številkami iz načrta oštevilčenja Republike Slovenije, ki ga sprejme Agencija, ali iz mednarodnega načrta oštevilčenja (sem npr. spadata mobilna in fiksna telefonija);
  • številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve: gre za medosebne komunikacijske storitve, ki se ne povezujejo z elementi oštevilčenja. Sem sodijo številne OTT storitve, ki omogočajo komunikacijo prek storitve dostopa do interneta (npr. WhatsApp, Facebook Messenger, WeChat ipd.).

Še vedno bo veljalo, da se elektronske komunikacijske storitve običajno izvajajo za plačilo. Novost je pojasnilo, da je treba pojem plačila razlagati v širšem smislu (gl. uvodno izjavo 16 EECC), tako da se kot plačilo šteje tudi posredovanje osebnih podatkov ali drugih podatkov, ki jih uporabnik zavestno (posredno ali neposredno) posreduje izvajalcu storitve. Predlagatelj poudarja, da bi moral pojem plačila zajemati tudi primere, ko končni uporabnik dovoli dostop do informacij, ne da bi jih aktivno posredoval (na primer do osebnih podatkov, vključno z naslovom IP, ali drugih informacij, ki se generirajo samodejno, kot so informacije, kij jih zbirajo in posredujejo piškotki). V skladu s sodno prakso Sodišča EU gre za plačilo tudi, če ponudnik storitve dobi plačilo od tretje strani in ne od prejemnika storitve. Pojem plačila bi moral zato zajemati tudi situacije, ko je končni uporabnik izpostavljen oglasnim sporočilom kot pogoj za pridobitev dostopa do storitve, ali situacije, v katerih ponudnik storitve prodaja v skladu z GDPR pridobljene osebne podatke (uvodna izjava 16 EECC).

Upoštevaje zgoraj predstavljene definicije je za ponudnike OTT storitev pomemben zlasti pravni režim, ki bo veljal za medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke.

Kot izhaja iz uvodne izjave 18 k EECC, je upravičeno, da se medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke obravnava drugače kot številčno neodvisne, saj prve potekajo v javno zagotovljenem interoperabilnem sistemu in imajo koristi od njega, druge pa ne. Glede na 5. člen osnutka predloga ZEKom-2 tako izvajalci številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev ne bodo zavezani obvestiti Agencije o začetku opravljanja storitev, prav tako pa ne bodo zavezanci za plačilo Agenciji na podlagi obvestila. Predlog enega izmed največjih slovenskih operaterjev, da bi bili tudi ponudniki OTT storitev zavezanci za plačilo Agenciji, že zaradi določb EECC tako ni mogel biti upoštevan, je pa odraz vztrajnih poskusov tradicionalnih operaterjev, da bi pogoje nastopanja na trgu za ponudnike OTT storitev karseda izenačili s pogoji za tradicionalne operaterje.

Za ponudnike OTT storitev se bo uporabljal samo določen nabor obveznosti, kadar je to v javnem interesu (npr. zagotavljanje ravni varnosti, ki je ustrezna glede na obstoječe tveganje ob upoštevanju dejstva, da običajno nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signalov prek omrežja – uvodna izjava 95 EECC). Ne bodo pa ponudniki OTT storitev nujno imuni niti na ex ante regulacijo, namenjeno zagotavljanju konkurence na trgu. Podlago za tako regulacijo predvideva 128. člen osnutka predloga ZEKom-2, ki je glede na ZEKom-1 novost in po katerem bi lahko Agencija izvajalcem medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, ki dosegajo znatno raven pokritosti in uporabnikov, v utemeljenih primerih in po določenem postopku naložila obveznosti, da zagotovijo vzajemno delovanje svojih storitev. Za utemeljen primer bi šlo, kadar bi bila ogrožena povezljivost med obema koncema zaradi nezadostnega vzajemnega delovanja storitev. Te obveznosti bi Agencija lahko naložila šele po začetku veljavnosti predpisov, ki jih v skladu z drugim odstavkom 61. člena EECC sprejme Evropska komisija.