Opustitev dolžnosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje Sodišču EU s strani nacionalnega sodišča predstavlja kršitev prava EU zaradi neizpolnitve obveznosti države članice
Sodišče EU je pred kratkim v prelomni sodbi v zadevi Evropska komisija proti Francoski republiki (C-416/17) z dne 8. oktobra 2018 v postopku po členu 258 Pogodbe o delovanju EU (»PDEU«) potrdilo, da gre v primeru, ko nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, ne predložijo vprašanja v predhodno odločanje Sodišču EU skladno s tretjim odstavkom člena 267 PDEU, za kršitev prava EU s strani države članice zaradi neizpolnitve obveznosti.
Kot ugotavljata Delhomme in Larripa[1], je Sodišče EU s tovrstno sodbo povezalo svoji odločitvi v zadevah Evropska komisija proti Kraljevini Španiji in Ferreira da Silva, ki vsaka zase vzpostavljata na eni strani možnost ugotovitve odgovornosti države članice za neizpolnitev obveznosti v primeru odločitev vrhovnega sodišča te države ter na drugi strani možnost ugotovitve kršitve obveznosti po členu 267(3) PDEU v primeru odločitve vrhovnega sodišča države članice, da zavrne predložitev vprašanja v predhodno odločanje Sodišču EU. Po obstoječi sodni praksi je namen dolžnosti predložitve vprašanja razlage prava EU Sodišču EU predvsem preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici izoblikovala nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila skladna s pravili evropskega pravnega reda. Z aktualno sodbo Sodišče EU jasno zavzame stališče, da kršitev obveznosti po členu 267(3) PDEU sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, dejansko pomeni neizpolnitev obveznosti države članice, v kateri je nacionalno sodišče tako ravnalo, za katero se lahko ugotavlja odgovornost države članice po postopku iz člena 258 PDEU.
Sodišče EU v sodbi opozori, da ima v skladu z doktrino acte clair iz zadeve Cilfit (C-283/81) nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, dolžnost predložiti zadevo Sodišču EU na podlagi člena 267(3), kadar se mu postavi vprašanje glede razlage PDEU, in je te obveznosti prosto zgolj kadar ugotovi, da vprašanje pred sodiščem ni relevantno, da je Sodišče EU na vprašanje že odgovorilo, ali da je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma. V obrazložitvi sodbe pa Sodišče EU nakaže tudi, da bo ugotovitev odsotnosti razumnega dvoma v zvezi s pravilno uporabo prava EU na strani nacionalnih sodišč presojalo zelo restriktivno, kar potencialno lahko deluje kot pritisk na nacionalna sodišča, da vprašanja pravilne uporabe prava EU skoraj avtomatično posredujejo v predhodno odločanje Sodišču EU.[2]
S sodbo v zadevi Evropska komisija proti Francoski republiki je Sodišče EU zagotovo naredilo pomemben korak h krepitvi pravnih sredstev v evropskem pravnem redu, do česar pa prihaja tudi na račun avtonomije nacionalnih sodišč pri presoji pravilne uporabe prava EU.
[1] Delhomme V in L Larripa (2018) »C-416/17 Commission v France : failure of a Member State to fulfil its obligations under Article 267(3) TFEU« Dostopno prek http://europeanlawblog.eu/2018/11/22/c-416-17-commission-v-france-failure-of-a-member-state-to-fulfil-its-obligations-under-article-2673-tfeu/ (22. november 2018).
[2] ibid.
