Smisel sodne poravnave je, da stranki z medsebojnim popuščanjem dokončno uredita svoja razmerja. V praksi to pomeni, da poravnava pogosto ne zajame le tistega, kar je bilo formalno predmet tožbenega zahtevka, temveč tudi druga odprta vprašanja med istima strankama. Stranki želita s takšno poravnavo praviloma doseči, da po njenem podpisu ne ostane nobenega dvoma o tem, kaj je bilo urejeno in kaj ne. Cilj je preprost: razmerje zapreti v celoti.
Prav pri tem pa se lahko pojavijo davčna vprašanja. Kar je z vidika obligacijskega prava razumljeno kot globalna in dokončna ureditev vseh medsebojnih obveznosti, v postopkih pred FURS ni vedno tudi popolnoma davčno jasno. Zlasti v zvezi z DDV se lahko postavi vprašanje, ali je mogoče popraviti davčno osnovo tudi glede terjatve, ki v sodni poravnavi ni izrecno poimensko navedena, čeprav je bila po vsebini zajeta v kompromis med strankama.
Domet sodne poravnave ni omejen le na formalni tožbeni zahtevek
Za presojo, kaj vse zajema sodna poravnava, ni odločilno le to, kolikšna je bila vrednost spora ali kako je bil oblikovan tožbeni zahtevek v posameznem postopku. Bistvena je njena dejanska vsebina. Člen 306(2) ZPP izrecno določa, da lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, lahko pa vsebuje tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. V zakonu samem je torej določeno, da se lahko z eno poravnavo uredijo tudi širša odprta razmerja, ki presegajo ožji procesni okvir konkretne zadeve.
Takšno razumevanje potrjuje tudi sodna praksa. Višje sodišče v Celju je v zadevi Cp 158/2021 poudarilo, da sme sodna poravnava zajeti tudi druga sporna vprašanja med strankama, ne le tistih, ki so neposredno zajeta v tožbenem zahtevku. Vrhovno sodišče RS pa v ustaljeni praksi izhaja iz tega, da je sodna poravnava v materialnopravnem smislu pogodba, zato jo je treba razlagati po pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da posameznih določb ni dopustno razlagati izolirano, temveč v njihovi medsebojni povezavi in ob upoštevanju skupnega namena pogodbenikov. Tak pristop izhaja zlasti iz odločbe II Ips 532/2008.
Za prakso je pomembno stališče, da je lahko s poravnavo zajeta terjatev, ki ni izrecno poimensko navedena, če iz besedila poravnave in okoliščin njenega sklepanja izhaja, da sta stranki želeli celovito zapreti odprta razmerja. V zadevi II Ips 225/2006 je Vrhovno sodišče RS štelo, da je bila s sodno poravnavo zajeta tudi uporabnina, čeprav ni bila posebej poimenovana, saj je bil namen poravnave celovita ureditev medsebojnih razmerij. Podobno izhaja tudi iz odločitev VSK Cpg 85/2014 in VSL I Cp 1494/2022, kjer je bilo poudarjeno, da klavzula, po kateri stranki druga do druge nimata več nobenih zahtevkov, praviloma pomeni dokončno ureditev vseh vprašanj, ki sodijo v dejansko podlago poravnave.
Ko poravnava zajame tudi račun, ki ni izrecno opredeljen
Sodna poravnava, ki se nanaša na izpolnitev vseh in katerih koli medsebojnih obveznosti ter dokončno ureditev vseh medsebojnih spornih razmerij, po vsebini pomeni globalno ureditev vseh odprtih terjatev, ki so v času sklepanja poravnave obstajale med strankama.
Davčnopravno vprašanje se pojavi zlasti tedaj, ko je bila pred sklenitvijo poravnave dobava že opravljena, račun izstavljen in DDV obračunan, stranki pa nato s sodno poravnavo naknadno uredita svoje obveznosti drugače, praviloma v nižjem znesku od prvotno uveljavljanega za namene DDV. Ekonomska vsebina poravnave je namreč prav v tem, da stranki s kompromisom na novo določita, kakšen je končni obseg medsebojnih obveznosti.
Če zaradi sodne poravnave pride do pravno zavezujočega znižanja prvotno zahtevanega plačila, se postavi vprašanje, ali prvotno obračunana davčna osnova še vedno odraža dejansko ekonomsko vsebino posla. V takem primeru prvotno zaračunani znesek praviloma ne izraža več zneska, ki ga je dobavitelj po končni ureditvi razmerja dejansko upravičen obdržati. To je bistvo položaja, ki ga ureja člen 39(2) ZDDV-1, tj. če se cena po opravljeni dobavi zniža, se ustrezno zmanjša tudi davčna osnova.
Pri tem morata biti izpolnjena tako vsebinski kot formalni pogoj. Vsebinsko mora dejansko priti do zmanjšanja obveznosti, formalno pa mora biti zmanjšanje ustrezno dokumentirano in prejemnik o njem obveščen. Prav zato je pri sodnih poravnavah pomembno, da je iz njihove vsebine jasno razvidno, da je prišlo do spremembe medsebojnih obveznosti in v kakšnem obsegu je do te spremembe prišlo.
Pomen transparentnosti
Čeprav je sodna poravnava z obligacijskega vidika veljavna in učinkovita tudi s splošno formulacijo o ureditvi vseh medsebojnih razmerij, je z davčnega vidika priporočljivo, da je njen učinek čim bolj jasno razviden. Čim konkretneje so opredeljene obveznosti, na katere se poravnava nanaša, tem manj je prostora za kasnejše dvome o tem, ali je prišlo do dejanskega znižanja cene oziroma obveznosti v zvezi s konkretnimi računi.
Davčni organ praviloma ne bo izhajal le iz civilnopravne obravnave poravnave, temveč bo presojal njeno dejansko vsebino in povezavo z že obračunanimi davčnimi posledicami. Zato je v praksi smiselno, da so sodna poravnava, spremljajoča korespondenca, dobropisi in druga relevantna dokumentacija medsebojno usklajeni. Prav dokumentacijska sled je pogosto odločilna za presojo, ali gre za naknadno znižanje konkretnega plačila in s tem za podlago za popravek DDV.
Sklep
Sodna poravnava ni le procesni mehanizem za zaključek spora, temveč pravni instrument z neposrednimi učinki na davčno obravnavo razmerja med strankama. Ko stranki z njo na novo in dokončno uredita višino medsebojnih obveznosti, mora davčna presoja slediti tej spremenjeni ekonomski in pravni vsebini posla. Res je, da je z vidika pravne varnosti vedno bolje, da so zmanjšane obveznosti, njihov obseg in učinek v poravnavi ter spremljajoči dokumentaciji opredeljeni čim jasnejše. Vendar tudi morebitno pomanjkljivo ali manj natančno besedilo poravnave samo po sebi ne bi smelo voditi v ozko in pretirano formalistično razlago. Pri presoji je treba upoštevati samo naravo sodne poravnave kot dogovora o vzajemnem popuščanju ter skupen namen strank, da celovito in dokončno zapreta odprta razmerja. Če je iz vsebine poravnave in okoliščin njenega sklepanja razvidno, da je bil dogovorjen končen in drugačen obseg obveznosti, bi morala temu slediti tudi davčna obravnava. Vseeno pa velja poudariti, da dobro pripravljena sodna poravnava ne pomeni le zaključka spora, ampak tudi pomembno podlago za davčno pravilno in vsebinsko utemeljeno obravnavo v izogib zapletom v davčnih postopkih.
