Davčni zavezanci imajo pravico optimizirati svoje obveznosti, vendar meja med dopustno optimizacijo in nedopustno zlorabo ni vedno jasna. Za ugotovitev davčnega izogibanja morata biti podana subjektivni element – davčni motiv – in objektivni element – (ni dosežen cilj, ki mu predpis sledi ), posel pa mora biti del umetne (nepristne) sheme, ki kot celota služi davčnemu izogibanju. .
Opredelitev umetne sheme ni določena eksaktno, izoblikovana je bila preko sodne prakse, zlasti sodišča EU. V domači sodni praksi je koncept trenutno aktualen pri davčni presoji pridobivanja lastnih poslovnih deležev in pogodbenih razmerij v zvezi z opravljanjem storitev, pri čemer se je izoblikovalo stališče, da en, pravno formalno pravilno izveden pravni posel, še ne pomeni davčnega izogibanja, razen če je ta del širše, vsebinsko prazne sheme.
Obstoj umetne sheme se ugotavlja indično. Indici umetnih shem so med drugim neobičajnost in zapletenost transakcij, kratkoročna narava ureditev, prenakazila sredstev med subjekti ter uporaba obvodnih družb brez prave gospodarske funkcije. Presoja vedno temelji na konkretnih okoliščinah primera, odločilni pa so dejanski pravni in ekonomski učinki poslov.
Celoten članek je objavljen v reviji Pravna praksa
