Davčni organ je prvo pojasnilo, vezano na obdavčitev poslovanja s kriptovalutami, izdal avgusta 2017, pri čemer se je nanašalo le na vidik davka na dodano vrednost (»DDV«). Pojasnila je nato postopno nadgrajeval. V prvih dveh izdajah se je opredeljeval zgolj do davka od dohodkov pravnih oseb (»DDPO«), DDV in dohodnine, v tretji in četrti izdaji pa se je opredelil tudi do obdavčitve tovrstnega poslovanja z davkom na finančne storitve (»DFS«) in prvič, v letu 2018, zavzel stališče, da so storitve menjave kritpovalut, ki so kot finančne transakcije oproščene DDV, predmet obdavčitve z DFS.
Sklepanje, na katerem to stališče temelji, je razmeroma preprosto: če je posamezna finančna storitev oproščena plačila DDV po členu 44(4)(d) ZDDV-1[1], je hkrati predmet obdavčitve z DFS po členu 3(d) ZDFS[2], ki določa, da so predmet obdavčitve skladno z zakonom transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo. Razlagalni člen te verige je, po pojasnilu davčnega organa, sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Hedqvist[3], s katero je bilo presojeno, da so storitve menjave običajnih valut za enote virtualne valute bitcoin in obratno oproščene DDV, čeprav kriptovalute niso zakonito plačilno sredstvo, iz tega pa naj bi izhajalo, da so takšne storitve v Sloveniji obdavčene z DFS. Že na tej točki se odpre vprašanje, ali je zakonski znak iz člena 3(d) ZDFS, ki se veže na valuto, bankovce in kovance, ki so zakonito plačilno sredstvo, pri kriptovalutah sploh izpolnjen.
Zoper takšno sklepanje je bilo mogoče navesti več pomislekov. Prvič, kriptovalute po slovenskih predpisih niso zakonito plačilno sredstvo. Tega statusa jim ne priznava noben predpis, ki ureja plačilna sredstva, njihovo sprejemanje pa ni obvezno, temveč je odvisno od dogovora med strankama. Tega ne zanika niti davčni organ, ki kriptovaluto opredeljuje kot pogodbeno in ne kot zakonito plačilno sredstvo, a hkrati šteje, da jo je treba za namene DFS obravnavati enako. S tem je bila obdavčitev raztegnjena na predmet, ki zakonskega znaka ne izpolnjuje. Drugič, besedili obeh določb se razlikujeta: člen 135(1)(e) Direktive o DDV zajema transakcije v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki se uporabljajo kot zakonito plačilno sredstvo, medtem ko člen 3(d) ZDFS zajema transakcije v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo. Prva formulacija dopušča vključitev sredstev, ki funkcijo plačila zgolj opravljajo, druga pa se veže na pravni status. Tretjič, Sodišče Evropske unije razlaga harmonizirano pravo Unije, torej sistem DDV, medtem ko je DFS neharmonizirana nacionalna dajatev, katere zakonskih znakov ni mogoče napolnjevati z razlago vsebinsko in namensko različne ureditve. Razlaga, ki jo je Sodišče Evropske unije namenilo pojmu zakonitega plačilnega sredstva, je namreč vezana na obseg oprostitev v sistemu DDV, ne pa na opredelitev predmeta obdavčitve po ZDFS. Četrtič, gre za potencialno razširjajočo razlago določbe člena 3(d) ZDFS, ki opredeljuje predmet obdavčitve, torej za poseg v breme davčnega zavezanca na področju, kjer velja zahteva po določnosti davčnih predpisov.
Obstajal pa je še peti pomislek, ki je bil v razpravi pogosto spregledan in se je izkazal za odločilnega. Preden se sploh zastavi vprašanje obdavčitve z DFS, je treba ugotoviti, ali je konkretna storitev res oproščena DDV. Domet zadeve Hedqvist namreč ni neomejen: nanaša se na položaj, v katerem izvajalec deluje kot principal, tj. enote virtualne valute kupuje in jih nato prodaja svojim strankam. Če pa platforma zgolj zagotavlja virtualni trg in povezuje imetnike kriptovalut, ki trgujejo med seboj, uporabniki pa ji za dostop plačajo provizijo, gre za storitev, ki utegne biti obdavčena z DDV in s tem izvzeta iz obdavčitve z DFS. Prav ta pomislek je postal osrednji v prvi sodni odločbi na tem področju.
Sodba Upravnega sodišča I U 401/2025-24
Zavezanec, ki opravlja storitve v zvezi z menjavo kriptovalut, je zahteval vračilo DFS, ki ga je za pretekla obdobja obračunal in plačal od storitev menjave kriptovalut, davčni organ pa je zahtevek zavrnil in mu z odmerno odločbo naložil plačilo DFS s pripadajočimi obrestmi. Odločitev je potrdil tudi drugostopenjski organ, zaradi česar je zavezanec vložil tožbo zoper prvostopenjsko odločbo.
Argumentacija prvostopnjskega in drugostopenjskega organa je slonela na treh argumentih:
- ZDFS in ZDDV-1 naj bi bila povezana, saj se DFS ne plačuje od finančnih storitev, od katerih se plačuje DDV, tj. namen ZDFS naj bi bil obdavčiti prav tiste finančne storitve, ki so oproščene DDV.
- Čeprav kriptovaluta ni zakonito, temveč zgolj pogodbeno plačilno sredstvo, je po naziranju drugostopenjskega organa ni mogoče uporabljati drugače kot plačilno sredstvo, zato jo je treba za namene DFS obravnavati enako kot zakonito plačilno sredstvo.
- Besedna zveza »ki so zakonito plačilno sredstvo« iz člena 3(d) ZDFS se po mnenju organa ne nanaša na valute, temveč zgolj na bankovce in kovance, saj je le pri slednjih treba ločevati med tistimi s plačilno funkcijo in tistimi, ki so po naravi zbirateljski predmeti.
Zavezanec je nasprotno zatrjeval, da:
- kriptovalute po slovenski zakonodaji niso niti valute niti zakonito plačilno sredstvo.
- je ZDFS samostojen zakon s samostojnim naborom obdavčenih finančnih storitev, ki se pri opredelitvi predmeta obdavčitve nikjer ne sklicuje na ZDDV-1, in
- naknadno razširjanje predmeta obdavčitve ni dopustno, saj je bil ZDFS sprejet leta 2012 in spremenjen leta 2014, sodba Hedqvist pa je iz leta 2015.
Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 401/2025-24 z dne 19. 6. 2025[4] tožbi zavezanca ugodilo in pritrdilo očitku napačne uporabe materialnega prava, vendar razlagalnih vprašanj, ki jih je odprl zavezanec, ni razrešilo. Napaka, ki jo je ugotovilo, je namreč predhodne narave: davčna organa sta člen 3(d) ZDFS uporabila, ne da bi ugotovila dejstva, ki šele omogočajo njegovo uporabo. Pod vprašaj je sodišče postavilo že predpostavko, na kateri temelji celotna odmera, tj. da gre za storitve, ki so na podlagi sodbe Hedqvist oproščene DDV in zato obdavčljive z DFS. V jedru sodbe je zapisalo, da je naziranje obeh davčnih organov, po katerem je zavezanec opravljal storitve menjave kriptovalut, ki so po členu 44(4)(d) ZDDV-1 oproščene DDV in posledično obdavčljive po členu 3(d) ZDFS, preuranjeno oziroma ostaja na preveč splošni ravni, ter da tudi samo dejstvo, da so bile te storitve oproščene DDV, ni nujno nesporno.
Sodišče je opozorilo, da je domet sodbe Hedqvist specifičen: nanaša se na odplačne storitve menjave običajnih valut v enote virtualne valute bitcoin in obratno, tj. na položaj, v katerem izvajalec te enote kupuje in jih nato prodaja svojim strankam po borzni ceni s pribitkom marže, torej deluje za lasten račun. Iz izpodbijane odločbe pa ni bilo razvidno, da bi davčna organa to predpostavko natančneje preverila; odločba je vsebovala zgolj ponavljajočo se ugotovitev, da zavezanec opravlja »finančne storitve menjave kriptovalut«, brez kakršne koli nadaljnje opredelitve. K temu je pripomogla tudi procesna dinamika spora: zavezanec oprostitvi DDV ni oporekal, kot je pripomnilo sodišče, razumljivo, v izogib obdavčitvi z DDV, davčna organa pa sta se s pavšalno opredelitvijo zadovoljila, ker sta očitno štela, da to ni relevantno.
Ker je razčiščenje te predpostavke bistveno za nadaljnjo presojo, je sodišče opredelilo tri sklope pravnorelevantnih dejstev, brez katerih uporabe člena 3(d) ZDFS ni mogoče preizkusiti, in sicer (i) katere kriptovalute so predmet menjave; (ii) kdo sodeluje v menjalnih transakcijah; in (iii) kakšna je vloga zavezanca pri teh transakcijah.
Zmotna uporaba materialnega prava je tako vodila v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj davčna organa nista zadostno ugotovila dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali je zavezanec dejansko opravljal transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo. Ker manjka dejanski substrat za uporabo izbrane materialnopravne norme, sodišče materialnega prava ni moglo uporabiti, izpodbijane odločbe pa ni bilo mogoče preizkusiti niti glede ključnih dejstev niti glede njihove subsumpcije pod izbrano normo, zato je bil utemeljen tudi očitek kršitve pravil postopka.
Sodišče je zato tožbi ugodilo po podrednem izpodbojnem tožbenem predlogu, saj podatki spisa niso dajali zanesljive podlage za primarno predlagano meritorno odločanje, ker bo številna pravnorelevantna dejstva treba najprej celovito ugotoviti v davčnem postopku.
Kaj ostaja odprto
Sodba ne odgovarja na osrednje materialnopravno vprašanje, ki ga je odprl zavezanec. Sodišče se ni opredelilo do tega:
- ali kriptovaluta sodi pod pojem valute iz člena 3(d) ZDFS;
- ali je pogoj »ki so zakonito plačilno sredstvo« mogoče, kot je zatrjeval drugostopenjski organ, vezati zgolj na bankovce in kovance, ne pa tudi na valute; in
- ali je vsebino neharmonizirane nacionalne dajatve dopustno napolnjevati z razlago harmoniziranega prava Unije o DDV.
Zgornja vpršanja ostajajo odprta, zadeva pa je bila vrnjena davčnemu organu v ponoven postopek, tako da bo ista pravna vprašanja mogoče znova odpreti po tem, ko bo dejansko stanje ugotovljeno. Dokončno stališče o razmerju med členom 44(4)(d) ZDDV-1 in členom 3(d) ZDFS bo zato mogoče pričakovati šele v nadaljnjih postopkih.
Sklep
Sodba torej ni odločila meritorno in tudi ni postavila podrobnejših meril za obdavčitev transakcij menjave kriptovalut z DFS. Njen pomen je drugje. Sodišče je jasno pokazalo, da odmere ni mogoče opreti na splošno oznako dejavnosti in na sklicevanje na sodbo Hedqvist, temveč je odločilna prav vsebina posameznih transakcij, tj. katere kriptovalute so predmet menjave, kdo v njej sodeluje in v kakšni vlogi nastopa izvajalec. S tem je dejansko stanje iz obrobja postopka premaknjeno v njegovo središče.
Pričakovati je zato, da se bodo davčni organi z vsebino tovrstnih transakcij odslej ukvarjali bistveno bolj podrobno, zavezanci pa bodo morali svoje poslovanje ustrezno dokumentirati in razčleniti. Sodba obenem nakazuje začetek postopkov, ki utegnejo osvetliti davčno obravnavo poslovanja s kriptovalutami širše. Negotovost namreč ni omejena na DFS, temveč se v enaki meri kaže pri DDV, DDPO in drugih dajatvah, kjer se pravna kvalifikacija kriptovalut in storitev v zvezi z njimi doslej prav tako opira predvsem na skopa pojasnila davčnega organa in ne na sodno prakso.
[1] Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15, 77/18, 59/19, 72/19, 196/21 – ZDOsk, 3/22, 29/22 – ZUOPDCE, 40/23 – ZDavPR-B, 122/23 in 104/24 (»ZDDV-1«)
[2] Zakon o davku na finančne storitve, Uradni list RS, št. 94/12 in 90/14 (»ZDFS«)
[3] Sodba sodišča EU C‑264/14 (Skatteverket proti Davidu Hedqvistu)
[4]Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 401/2025-24 z dne 19. 6. 2025.
