Vse več delodajalcev zaposlenim zagotavlja službena vozila na električni pogon, zaposleni pa jih vse pogosteje polnijo doma, ne le na službenih ali komercialnih polnilnicah. Ta prispevek je namenjen delodajalcem, ki imajo vzpostavljen ali razmišljajo o vzpostavitvi sistema povračil za polnjenje službenih električnih avtomobilov pri zaposlenih doma. Davčno ustrezna izvedba namreč zahteva več kot le dogovor o ceni na kilovatno uro.
Osnovna pravna podlaga za obdavčitev uporabe službenega vozila je ZDoh-2[1]. Za zasebno rabo popolnoma električnega službenega vozila (ne pa tudi npr. hibridnega vozila) ZDoh-2 še do vključno leta 2029 določa, da je vrednost bonitete enaka nič.[2] Ta ugodnost velja ne glede na to, ali »gorivo«, torej električno energijo za polnjenje avtomobila za zasebne namene, zagotavlja delodajalec oz. njene stroške krije delavec sam. Dogovori o tem, da stroške električne energije za zasebno rabo avtomobila krije delodajalec so torej pogosti in davčno ugodni, saj v trenutni ureditvi predstavljajo odstop od siceršnjega pravila obdavčitve vseh stroškov, ki niso v zvezi z delom (kar so npr. izključno zasebne poti zaposlenih). V tej zvezi je pomembno tudi, da ničelna vrednost bonitete zajema le pravico do uporabe vozila in strošek električne energije za njegovo polnjenje, ne pa morebitne infrastrukture za polnjenje (npr. ustrezne polnilne postaje), ki jo pri zaposlenemu na domu vzpostavi delodajalec (o tem več spodaj).
V tej zvezi s povračanjem obravnavanih stroškov je Finančna uprava Republike Slovenije (»FURS«) izdala pojasnilo Dohodnina – dohodek iz zaposlitve, Bonitete (»Pojasnilo«)[3], v katerem splošno določa, da delodajalec lahko zaposlenemu neobdavčeno povrne izključno dejanski strošek električne energije, upoštevajoč podatke o povprečni porabi goriva za posamezen tip vozila, ki so praviloma dostopna na spletnih straneh, ob tem pa je treba upoštevati podatke o veljavni ceni električne energije. Za dokazovanje slednjega je treba voditi evidence, ki omogočajo verodostojno izkazovanje stroškov v zvezi s porabljeno električno energijo za polnjenje službenega vozila (npr.: strošek električne energije po računu, prevoženi kilometri, podatki o povprečni porabi goriva, podatek o zagotovljeni električni energiji s strani ponudnikov na trgu..). Le pavšalno povračilo ali znesek, enak ceni polnjenja na komercialni polnilnici, ni dovolj.
Ob vsem navedenem velja omeniti, da se torej povračanje stroškov, ki se nanašajo na polnjenje električnih službenih vozil za zasebno uporabo na domu, izključuje z povračanjem stroškov prevoza na delo (smiselno enako, kot to velja v primerih zasebne rabe službenih vozil z motorjem na notranje izgorevanje, ko stroške goriva krije delodajalec, t.i. »polna boniteta«). Le v primeru, da se zaposleni in delodajalec za povračanje stroškov polnjenja avtomobila za zasebno rabo ne dogovorita (npr. se dogovorita le za povračanje stroškov polnjenja za službene poti in to tudi ustrezno dokumentirata) velja, da je zaposleni upravičen do povračila za prevoz na delo pod pogoji iz ZDoh-2 in Davčne uredbe. Seveda v primeru takšnega dogovora ostaja odprto vprašanje povračanja stroškov polnjenja, če zaposleni službeno vozilo polni doma za namene službenih poti.
Kako povračati stroške zaposlenemu, ki službeno vozilo polni doma?
Iz Pojasnila izhaja, da mora biti povračilo neposredno vezano na dokazljivo porabo in dokazljivo ceno. V praksi to pomeni, da delodajalec od zaposlenega potrebuje vsaj: (i) dokazilo, da vozilo dejansko polni doma (npr. pogodbo z dobaviteljem električne energije, fotografijo polnilnice); (ii) podatek o porabljeni energiji za konkretno vozilo (npr. podatki, neposredno iz aplikacije polnilne postaje, sicer pa izračunano na podlagi prevoženih kilometrov in povprečne porabe vozila); in (iii) dokazilo o tarifi, po kateri zaposleni plačuje elektriko (račun dobavitelja). Ker se dejanska letna poraba in cena marsikdaj dokončno izkažeta šele ob letnem poračunu dobavitelja, je v praksi mogoče ubrati tako mesečno povračanje na podlagi (začasnih) mesečnih računov z letnim poračunom kot tudi zgolj enkratno letno povračilo, ko je znan celoten letni strošek. Ob tem velja opozoriti, da ZDR-1[4] delodajalcu nalaga mesečno povračanje stroškov v zvezi z delom, zato izključno letno povračilo z delovnopravnega vidika ni povsem skladno z ZDR-1 – čeprav za tako neskladje ni predpisane globe.
Kaj, če ima zaposleni doma sončno elektrarno?
Dodatne dileme se odpirajo pri zaposlenih, ki električno energijo za polnjenje službenega avtomobila deloma proizvedejo sami, z lastnimi sončnimi elektrarnami. Ob tem naj bi veljalo vodilo, da je namen povračila nadomestilo stroška, ki ga ima zaposleni s polnjenjem delodajalčevega vozila, ne pa zagotavljanje zaslužka, ki bi ga zaposleni lahko dosegel s prodajo elektrike na trgu. Ker lastniki sončnih elektrarn praviloma[5] najprej porabljajo elektriko iz omrežja, presežke lastne proizvodnje pa oddajajo vanj, je relevantna nakupna tarifa, po kateri zaposleni sicer kupuje elektriko pri svojem dobavitelju in ne njegova prodajna tarifa. Pri novejših ureditvah namreč nakupna in prodajna tarifa nista več nujno enaki, kot je to praviloma veljalo pri t. i. »net meteringu«.
Ker je dejanski strošek gospodinjske porabe pogosto znan šele ob letnem poračunu, je – podobno kot zgoraj – mogoče vzpostaviti in zagovarjati tako izključno letno povračilo kot mesečno povračanje na podlagi poračuna preteklega leta z zaključnim letnim usklajevanjem (ob tehtanju zgoraj izpostavljenega delovnopravnega vidika sprotnega povračanja stroškov). Odprto ob tem ostaja vprašanje, ali in kako naj se pri takih zaposlenih upoštevajo tudi drugi stroški, povezani z vzpostavitvijo sončne elektrarne same (npr. stroški nakupa, instalacije in vzdrževanja električne energije), saj jim ravno ta investicija znižuje ceno električne energije v primerjavi z zaposlenimi, ki sončnih elektrarn nimajo. Pojasnilo tega vidika ne naslovi.
Kako je s povračili za polnilnice, sploh če kot delodajalec zahtevate poseben tip polnilnice?
Ločiti je treba povračilo stroška same elektrike od kritja stroškov nabave, namestitve in vzdrževanja polnilnice, ki je za polnjenje električnega avtomobila na domu neizogibno potrebna. Pojasnilo je tu jasno: če delodajalec krije strošek postavitve polnilnice, ki ostane v lasti zaposlenega, ta strošek v vsakem primeru pomeni boniteto. To velja tudi, kadar delodajalec od zaposlenega iz tehničnih razlogov (npr. zaradi povezljivosti s sistemom za obračun porabe) zahteva nakup točno določenega tipa polnilnice – tehnična utemeljitev zahteve namreč davčne obravnave ne spremeni. Tvegano je tudi, če se del stroška polnilnice (npr. sorazmerni delež amortizacije) prikrito všteje v ceno na kilovatno uro, saj lahko FURS tak pribitek obravnava kot boniteto oziroma drug dohodek, podoben najemnini za uporabo opreme, ne pa kot strošek elektrike.
Drugačna pa je obravnava, če je polnilnica, ki je sicer fizično locirana na domu zaposlenega, v lasti ali najemu delodajalca. Če se takšna polnilnica uporablja le za polnjene službenega električnega vozila, se namreč smiselno uporabi ista logika ničelne bonitete kot za samo vozilo. Slednje seveda velja pod pogojem, da zaposleni na njej ne polni tudi lastnih vozil, kar mora biti ustrezno dokazano. V tej zvezi se priporoča tudi ustrezen dogovor med delodajalcem in zaposlenim, da polnilnico ob morebitni prekinitvi te ureditve (oz. prenehanje zaposlitve) delodajalcu vrne oziroma povrne sorazmerni del njene vrednosti.
Omeniti velja tudi, da ZDoh-2 od začetka leta 2025 določa, da se za boniteto ne šteje zagotavljanje elektrike za polnjenje osebnih vozil zaposlenih na nekomercialnih polnilnicah delodajalca – vendar ta ugodnost velja le za polnilnice na sedežu oziroma v prostorih delodajalca, ne pa za opremo, nameščeno na domu zaposlenega.
Poenostavitve in druge odprte dileme
Stališče FURS, kot izhaja iz Pojasnila, tako temelji na splošnem načelu povračila dejanskih, dokazljivih stroškov – brez posebnih pragov ali možnosti pavšalne poenostavitve, kakršno poznamo npr. pri povračilu stroškov prevoza na delo ali pri nadomestilu za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu. Prav v primerjavi s temi ureditvami pa se sedanja praksa kaže kot nesorazmerno administrativno zahtevna za sicer vsebinsko primerljive položaje. Pri velikih delodajalcih, ki so v pretežni meri elektrificirali vozne parke namreč individualno administriranje povračanja terja nesorazmerno velik angažma. Delodajalci tako iščejo poenostavitve v obliki npr. enotne tarife za vse zaposlene (npr. tarifi, po kateri delodajalec sam kupuje elektriko za svoje polnilnice), ki se torej nujno razlikuje od dejanskih stroškov zaposlenih. Ob tem so v primeru previsoko zastavljene enotne tarife izpostavljeni davčnim tveganjem, v primeru prenizke tarife pa zahtevkom s strani zaposlenih.
Odprtih vprašanj je še več: kako uskladiti zahtevo ZDR-1 po mesečnem povračilu stroškov z dejstvom, da je dejanski strošek marsikdaj znan šele ob letnem poračunu? Kako obravnavati zaposlene, ki delovno razmerje prekinejo sredi leta, še preden je letni poračun mogoč? Ali in kako lahko delodajalec zaposlenemu, ki ima sončno elektrarno, povrača tudi sorazmerni del investicije v sončno elektrarno kot del stroška električne energije? Ali bi razumno konservativen pavšalni pristop, podprt z ustrezno dokumentacijo in občasno kontrolo, v morebitnem davčnem nadzoru vzdržal, glede na očitno nesorazmerje z drugimi, primerljivimi pavšalnimi ureditvami? Dodaten sloj predstavlja delovnopravni vidik: povračilo stroškov v zvezi z delom je po naravi materija kolektivne pogodbe, kot izhaja iz ZKolP[6], zato lahko enostranska ureditev vprašanja z internim aktom delodajalca, brez ustreznega usklajevanja, sproži tudi ugovor sindikata.
Ker gre za razmeroma novo področje – posebna davčna obravnava električnih vozil velja šele od leta 2020, pravila ZDoh-2 pa so se od takrat že večkrat spremenila in se bodo znova spremenila leta 2030 – upravne ali sodne prakse glede teh vprašanj (še) ni, samo Pojasnilo pa mnogih ključnih vidikov ne naslavlja. Zgornja tematika bi torej, ne glede na začasnost, terjala sistemsko ureditev.
Do takrat pa, glede na prepletenost teh odprtih davčnih in delovnopravnih vprašanj – napačna predpostavka pri katerem koli od njih pa lahko pomeni nepričakovano obdavčitev, doplačilo prispevkov ali celo prekrškovno odgovornost – je vsak konkreten sistem povračil smiselno temeljito preveriti glede na dejanske okoliščine pri posameznem delodajalcu. V dilemi se priporoča tudi vnaprejšnja pisna poizvedba pri FURS.
[1] Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami, »ZDoh-2«), člen
[2] Od leta 2030 dalje pa bo veljala obdavčitev 0,75 % nabavne vrednosti vozila mesečno
[3] https://www.fu.gov.si/fileadmin/Internet/Davki_in_druge_dajatve/Podrocja/Dohodnina/Dohodek_iz_zaposlitve/Opis/Bonitete.docx
[4] Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami, »ZDR-1«).
[5] Priporoča se preverba dejanskega aranžmaja med zaposlenim in njegovim ponudnikom električne energije.
[6] Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/06 s spremembami, »ZKolP«).
