Koncesije so ključno orodje za uresničevanje ciljev v javnem interesu – bodisi na področju javnih storitev, infrastrukture ali gospodarskih javnih služb. Omogočajo vključevanje zasebnih naložb in strokovnega znanja v upravljanje dejavnosti, ki so pomembne za družbo. Zaradi njihovega pomena je razumljivo, da so predmet stroge zakonske ureditve, ki mora zagotavljati transparentnost, učinkovitost in usklajenost z javnimi cilji. Vendar to ne pomeni, da sme država izvajati enostransko kontrolo – dobro oblikovan koncesijski okvir mora prav tako ščititi pravice koncesionarjev.
V tem kontekstu je možnost izbire arbitraže kot mehanizma za reševanje sporov pogosto ključna, zlasti za tuje vlagatelje. Arbitraža nudi nevtralen in zaupanja vreden forum, ki je neodvisen od državnih interesov, ki bi lahko bili prisotni v nacionalnem sodnem sistemu. Ta nevtralnost ni pomembna le za zaščito investitorjev, temveč tudi za utrjevanje podobe Slovenije kot pravne investicijam prijazne države.
V Sloveniji se reševanje sporov – tako domačih kot mednarodnih – tradicionalno odvija prek sodišč in sodišču pridružene mediacije. Domače stranke pogosto bolj zaupajo sodnim postopkom ali pa nimajo dovolj izkušenj (ali znanja) z arbitražo. Kljub temu arbitraža z rastjo tujih investicij in večjo vključenostjo Slovenije v mednarodno trgovino postaja vse bolj priznana kot učinkovita alternativa sodnim postopkom.
Vprašanje, ali so koncesijski spori sploh primerni za arbitražo (t.i. arbitrabilnost), je bilo v Sloveniji predmet razprav. Te so se zaostrile po kontroverznem sprejetju Avtentične razlage Zakona o gospodarskih javnih službah,[1] ki je bila oblikovana z namenom zaščite posameznih interesov določene občine, potem ko je ta izgubila arbitražni spor s koncesionarjem. Takšna intervencija zakonodajalca je povzročila številne pomisleke glede nepristranskosti, pravne varnosti in širših posledic za investicijsko okolje ter izvajanje pogodb.
Z avtentično razlago zakona je zakonodajalec poskušal arbitražo v koncesijskih sporih omejiti, kar je povzročilo pravno negotovost za stranke, ki so se v koncesijskih pogodbah že dogovorile za arbitražno klavzulo – ali pa so o tem razmišljale. Do tovrstne avtentične razlage je prišlo zaradi več okoliščin, ki jih podrobneje obravnavamo v članku Arbitrabilnost koncesijskih sporov v Sloveniji.
Vendar pa je pomembno poudariti, da slovensko pravo že sistematično ureja področje koncesij. Arbitri pa – enako kot sodniki – so v sporu dolžni uporabiti veljavno pravo. Ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili koncesijski spori izvzeti iz arbitraže, zlasti ker primerljivi pravni režimi, kot so javno-zasebna partnerstva, arbitražo izrecno dopuščajo in ji v nekaterih primerih celo dajejo prednost.[2] Poskus omejevanja arbitraže je bil zato ne le pravno neutemeljen, temveč tudi strateško zgrešen.
Pozitivno je, da so slovenska sodišča dosledno zavračala uporabo avtentične razlage in odločala, da so koncesijski spori dejansko arbitrabilni. Ključen mejnik je bila odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je jasno potrdila, da so sodišča zavezana Ustavi in zakonom – ne pa avtentičnim razlagam.[3] Ta odločitev je bila pomembna za ustavnopravni razvoj in dejansko povrnila pravno varnost. Zato smo lahko pomirjeni, da je bilo na najvišjih sodnih instancah nedvoumno potrjeno, da je bila avtentična razlaga zgrešena in po svoji naravi neprimerna.
Trenutno v Sloveniji ni pravnih ovir za arbitražno reševanje koncesijskih sporov. Sodišča so jasno pojasnila, da avtentične razlage niso zavezujoče, arbitraža pa ostaja legitimen mehanizem za reševanje sporov – tudi na področju koncesijskih sporov.
Kljub temu avtentična razlaga formalno ni bila razveljavljena. Ostaja kot pravni relikt brez dejanske veljave, a z močjo ustvarjanja dvomov in zmede. Tovrstna nedoslednost v pravnem sistemu pošilja konfliktno sporočilo potencialnim vlagateljem in lahko negativno vpliva na ugled Slovenije kot arbitraži prijaznega pravnega okolja. Čeprav zastarele določbe niso nič novega v pravnih sistemih,[4] njena razveljavitev ni zgolj pravno-tehnično vprašanje, temveč nujen korak za utrditev pravne varnosti, zaščito legitimnih pričakovanj vlagateljev ter potrditev, da Slovenija ostaja zavezana nepristranskemu reševanju sporov. Zato se v strokovni javnosti vse bolj izraža potreba o njeni formalni razveljavitvi.[5]
Razloge za sprejetje avtentične razlage in njene posledice podrobneje obravnavamo v strokovnem članku, objavljenem v reviji Strani pravni Život 68(4): Arbitrabilnost koncesionih sporova u Sloveniji
[1] Avtentična razlaga 40. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 57/11).
[2] Predlog Zakona o javno-zasebnem partnerstvu – prva obravnava, dostopno na: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/jY_BCoJAFEW_xYVb31OxrJ0SGGMRapLNJjSmUVBHximhr09oVZT4dvdyzoUHFDKgbf6oeK4q0eb1mM90cSGr0CNhYGLgBC5Gx_AQk62Prr-E0xdgxQ5GG8vfJ2hjkphA5_j45zyc508AdHqeAOW1KN6vem1huxyoZDcmmTTucqxLpbp-raOOwzAYXAheM-MqGh1_KaXoFWSfJHRNmmbPHTt5mvYCc9LReA!!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C12565D400354E68C12571C4004E835B&db=kon_zak&mandat=IV&tip=doc.
[3] US RS opr. št. U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021.
[4] Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Nomotehnične smernice, Ljubljana, 2018, str. 123-124.
[5] Marko Djinović, Aleš Galič, Odprta pobuda, Stalna arbitraža pri GZS, dostopno na: https://www.sloarbitration.eu/Portals/0/Prispevki/Pobuda-LAC.pdf.
