1. Ozadje sprejetja Direktive (EU) 2021/2167[1]
Od zadnje velike finančne krize je Evropska unija (EU) vložila veliko naporov v zmanjševanje deleža slabih kreditov (tj. kreditov, ki jih kreditojemalci ne odplačujejo v skladu s pogodbenim dogovorom) v bančnem sistemu EU. Njihovo kopičenje namreč lahko predstavlja velik izziv za stabilnost in učinkovitost bančnega in finančnega sistema EU ter posredno za celotno gospodarstvo EU, saj negativno vpliva na dobičkonosnost bank in njihovo sposobnost za izdajanje novih kreditov.
Eden od predvidenih ukrepov akcijskih načrtov za reševanje problema slabih kreditov v EU je bil tudi razvoj sekundarnih trgov za slabe kredite. Ta naj bi bankam omogočil, da slabe kredite prodajo tretjim osebam na konkurenčnih in preglednih trgih in jih tako izločijo iz svojih bilanc, kar bi v negotovih razmerah ali ob morebitnih nenadnih gospodarskih šokih v prihodnosti preprečilo čezmerno kopičenje takšnih kreditov.[2]
S tem namenom je bila sprejeta tudi Direktiva (EU) 2021/2167, katere cilj je odpraviti ovire in določiti zaščitne ukrepe za prenos nedonosnih kreditov s kreditnih institucij na kupce kreditov, ob hkratnem zavarovanju pravic kreditojemalcev.
2. Okvirna ureditev in osrednji pojmi ZKSNKB[3]
ZKSNKBv slovenski pravni red prenaša navedeno direktivo in skladno z njo vzpostavlja pravno podlago za učinkovito reševanje nedonosnih kreditov z vzpostavitvijo mehanizmov za njihovo prodajo in servisiranje.
ZKSNKB ureja štiri področja, in sicer:
- pravice in obveznosti kupcev kreditov v zvezi z nedonosnimi krediti,
- pogoje za opravljanje dejavnosti servisiranja kreditov in obveznosti, ki jih mora izpolnjevati serviser kreditov,
- obveznosti kreditnih institucij[4] v zvezi s prodajo nedonosnih kreditov in
- ukrepe in pooblastila Banke Slovenije kot pristojnega organa za izvajanje nadzora nad poslovanjem kupcev in serviserjev kreditov ter nekaterih drugih subjektov.
V nadaljevanju predstavljamo nekatere izmed bistvenih značilnosti nove ureditve.
A. Pojem nedonosnega kredita
Novi zakonodajni okvir zadeva posle in storitve, ki so neposredno povezani z nedonosnimi krediti. Nedonosni kredit v smislu ZKSNKB je kreditna pogodba ali terjatev iz kreditne pogodbe, ki je razvrščena kot nedonosna izpostavljenost v skladu s 47.a členom Uredbe (EU) št. 575/2013[5] (na primer kadar kreditojemalec več kot 90 dni zamuja s plačilom dogovorjenih obrokov ali obresti ali če se izkaže, da obstaja majhna verjetnost, da bo kreditna obveznost poravnana). Poenostavljeno povedano, gre za kredit, ki se odplačuje z zamudo ali ki ga kreditojemalec verjetno ne bo odplačal.
Pri tem velja poudariti, da pod pojem nedonosnega kredita sodijo tako nedonosni krediti, dani pravnim osebam in samostojnim podjetnikom, kot tudi nedonosni krediti, dani potrošnikom. Se pa ZKSNKB v vsakem primeru uporablja le za nedonosne kredite, ki so jih odobrile kreditne institucije s sedežem v EU in ki so bili preneseni po njegovi uveljavitvi.
B. Pravice in obveznosti kupcev nedonosnih kreditov
Na podlagi ZKSNKB ima potencialni kupec kreditov[6] pravico do prejema določenih informacij s strani kreditne institucije, od katere namerava odkupiti nedonosni kredit, pri tem pa mora potencialni kupec kreditov zagotavljati varstvo vseh informacij ter zaupnost poslovnih informacij in osebnih podatkov, ki jih prejme.
Kupec kreditov ne potrebuje posebnega dovoljenje za odkup nedonosnih kreditov. V razmerju do kreditojemalca pa je dolžan poleg določb ZKSNKB spoštovati tudi predpise, ki urejajo izvrševanje pogodb, varstvo potrošnikov, obligacijska razmerja, pravice kreditojemalcev, zaupne poslovne informacije in splošna pravila odškodninske in kazenske odgovornosti, s ciljem, da se tudi po prenosu pravic ali pogodb ohrani raven varstva pravic kreditojemalcev. V zvezi s tem je pomembno poudariti, da ZKSNKB ne izključuje uporabe 122. člena OZ[7], ki ureja splošne pogoje za prenos (kreditne) pogodbe.
V nekaterih primerih, zlasti ko gre za nakup nedonosnih kreditov, danih potrošnikom, mora kupec kreditov za opravljanje dejavnosti servisiranja nedonosnih kreditov obvezno imenovati serviserja kreditov ali drug ustrezen subjekt, v nekaterih primerih pa mora imeti v Sloveniji tudi zastopnika.
C. Pravice in obveznosti serviserjev kreditov
Serviser kreditov v smislu ZKSNKB je pravna oseba, ki v imenu kupca kreditov v okviru svojega poslovanja upravlja in izvršuje pravice ter obveznosti, povezane s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosnega kredita, pri čemer opravlja vsaj eno od dejavnosti servisiranja kreditov[8].
Serviser kreditov lahko začne opravljati dejavnost servisiranja kreditov šele, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije, ki preveri, ali izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje, pri čemer se dovoljenje izda za obdobje pet z možnostjo večkratnega podaljšanja za nadaljnjih pet let.[9] S pridobljenim dovoljenjem bo serviser kreditov lahko, ob izpolnjevanju dodatnih pogojev in posredovanju zahtevanih informacij Banki Slovenije, opravljal dejavnosti servisiranja kreditov tudi v drugih državah članicah EU.
Serviser kreditov opravlja dejavnost servisiranja kreditov na podlagi pogodbe o servisiranju kreditov, ki jo mora skleniti s kupcem kreditov, pri čemer morata pri vsebini pogodbe upoštevati relevantne določbe ZKSNKB.
Upoštevajoč zgoraj navedene obveznosti, ki jih uvaja nova ureditev, je pomembno poudariti, da se ZKSNKB ne uporablja (med drugim) za dejavnosti servisiranja kreditov, ki jih izvajajo kreditne institucije s sedežem v EU, upravljavci investicijskih skladov z dovoljenjem ali registracijo v Republiki Sloveniji in druge pravne osebe z dovoljenjem za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja in za opravljanje storitev finančnega zakupa nepremičnin, saj so le-te osebe že regulirane in nadzorovane. Tudi zanje pa veljajo posamezne določbe ZKSNKB, ki urejajo zlasti njihove obveznosti do kreditojemalcev (glej točko D spodaj), obveznosti poročanja Banki Slovenije, podvržene pa so tudi mehanizmu nadzora in relevantnim prekrškovnim določbam. Prav tako se ZKSNKB ne uporablja za dejavnosti servisiranja kreditov, ki jih izvajajo notarji, izvršitelji in odvetniki s prebivališčem ali sedežem v Republiki Sloveniji, kadar opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov v okviru svojega poklica ter v drugih primerih, ki so v zakonu izrecno urejeni.
D. Varstvo kreditojemalcev
ZKSNKB izrecno določa, da glede kreditnih pogodb, za katere se uporablja, ne vpliva na načela pogodbenega ali civilnega prava v zvezi s kreditnimi pogodbami ali na zaščito potrošnikov ali drugih kreditojemalcev, na podlagi obstoječe veljavne zakonodaje. Posamezne določbe ZKSNKB pa so namenjene še dodatnemu varstvu kreditojemalcev. Tako splošna določba 32. člena ZKSNKB določa, da morata kupec kreditov in serviser v odnosu do kreditojemalca:
- ravnati v dobri veri, pravično in strokovno;
- kreditojemalcu zagotavljati informacije, ki niso zavajajoče, nejasne ali lažne;
- spoštovati in varovati zaupne poslovne informacije ter zagotavljati varstvo osebnih podatkov kreditojemalca;
- komunicirati s kreditojemalcem brez nadlegovanja, prisile ali neprimernega vplivanja.
ZKSNKB v 33. členu podrobno določa tudi obveznosti kupca oziroma serviserja kreditov v zvezi s sporočanjem informacij kreditojemalcu pred prvo izterjavo dolga ali na zahtevo kreditojemalca. Poleg tega morajo serviserji kreditov vzpostaviti in ohranjati učinkovit in pregleden postopek za obravnavanje pritožb kreditojemalcev.
Z namenom uskladitve nove ureditve z obstoječo, zlasti z vidika varstva kreditojemalcev, ZKSNKB pomembno dopolnjuje tudi Zakon o potrošniških kreditih[10], in sicer med drugim:
- določa informacije, ki jih mora dajalec kredita sporočiti kreditojemalcu pred spremembo pogojev kreditne pogodbe,
- določa, da morajo imeti dajalci kredita vzpostavljene ustrezne politike in postopke, da si pred začetkom postopka izvršbe prizadevajo za razumno restrukturiranje, kadar je to z vidika dajalca kredita primerno,
- spreminja določbe v zvezi z odstopom terjatev zaradi uskladitve z ZKSNKB.
E. Obveznost obveščanja in poročanja Banki Slovenije
ZKSNKB uvaja obveznosti glede obveščanja in poročanja Banki Slovenije tako za kupce kreditov kot tudi za kreditne institucije. Kupci kreditov morajo na primer Banko Slovenije obveščati o imenovanju serviserjev kreditov in nekaterih drugih subjektov ter ji periodično poročati o prenosih nedonosnih kreditov na nove kupce. Prav tako velja obveznost periodičnega poročanja Banki Slovenije (in pristojnemu organu države gostiteljice, če je to relevantno) o prenosih nedonosnih kreditov za kreditne institucije, ki opravljajo dejavnost na območju Republike Slovenije.
3. Prehodno obdobje za obstoječe serviserje kreditov
Za subjekte, ki na dan uveljavitve ZKSNKB že opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov, je določeno prehodno obdobje, in sicer lahko svojo dejavnost opravljajo do pridobitve dovoljenja za opravljanje dejavnosti servisiranje kreditov skladno z ZKSNKB oziroma najpozneje do 29. junija 2024. Glede na to, da ima Banka Slovenije na voljo 90 dni od prejema popolne zahteve za dovoljenje, da o njej odloči, je priporočljivo, da obstoječi serviserji kreditov zahtevo čim prej pripravijo in vložijo.
[1] Direktiva (EU) 2021/2167 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2021 o serviserjih kreditov in kupcih kreditov ter spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU (UL EU L 438/1 z dne 8. decembra 2021, »Direktiva (EU) 2021/2167«).
[2] V zadnjih letih smo sicer priča pozitivnemu trendu zmanjševanja deleža slabih kreditov tako v bančnem sistemu EU kot v Sloveniji. Podatki za Slovenijo so dostopni na spletni strani Banke Slovenije: https://www.bsi.si/financna-stabilnost/nadzor-bancnega-sistema/nadzorniska-razkritja/podatki-o-nedonosnih-izpostavljenostih.
[3] Zakon o kupcih in serviserjih nedonosnih kreditov bank (Ur. l. RS, št. 12/24, »ZKSNKB«).
[4] Kreditna institucija pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v 4. členu Uredbe (EU) št. 575/2013 in na območju Republike Slovenije pomeni banko in hranilnico (člen 3(3) ZKSNKB).
[5] Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL EU L 176 z dne 27. junija. 2013, »Uredba (EU) št. 575/2013«).
[6] Kupec kreditov je fizična oseba ali pravna oseba, razen kreditne institucije, ki odkupi pravice kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali odkupi nedonosno kreditno pogodbo v skladu z ZKSNKB (člen 3(7) ZKSNKB).
[7] Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, »OZ«).
[8] Dejavnost servisiranja kreditov za namen ZKSNKB vključuje eno ali več sledečih dejavnosti:
- zbiranje ali izterjavo zapadlih plačil, povezanih s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali s samo kreditno pogodbo;
- ponovno pogajanje s kreditojemalcem o pogojih v zvezi s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali v zvezi s samo kreditno pogodbo, ob upoštevanju navodil kupca kreditov, kadar serviser kreditov ni kreditni posrednik, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja potrošniške kredite;
- obravnavanje pritožb v zvezi s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali v zvezi s samo kreditno pogodbo;
- obveščanje kreditojemalca o vseh spremembah obrestnih mer, stroškov ali zapadlih plačil, povezanih s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali s samo kreditno pogodbo (člen 3(1) ZKSNKB).
[9] Skladno z ZKSNKB mora Banka Slovenije vzpostaviti in vzdrževati register serviserjev kreditov.
[10] Zakon o potrošniških kreditih (Ur. l. RS, št. 77/16 s spremembami, »ZPotK-2«).
